Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 12. avgusta |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Mama in oče šestih otrok: “Otrokom jasno poveva, da sva tudi midva pomembna”

IMG_1446.jpg

Fotografija je last družine Kuzma.

Urška Kolenc - objavljeno 17/07/22

Z vero, zaupanjem, odkritostjo in delom na sebi sta kos vsem preprekam

Z Jano in Leonom Kuzmo iz Dokležovja v Prekmurju smo se pogovarjali prav na dan njune 14. obletnice poroke. V vseh teh letih sta ugotovila, da so za zakon zelo pomembni zaupanje, odkritost, humor in stalno delo na sebi. “Če si iskren sam s sabo, potem si lahko tudi z drugim. Če sebe ne poznaš, potem drugemu ne moreš dati kaj veliko svojega,” poudarjata zakonca, ki sta dejavna pri Družini in Življenju.

Imata šest otrok, starih med 2 in 13 let. Skupni čas radi preživljajo aktivno, bodisi med delom na vrtu, pleskanjem stanovanja, kolesarjenjem, kuhanjem, igranjem družabnih iger, prav tako radi pogledajo kakšen film ali risanko. Od vsega pa imajo najraje, kadar skupaj ležijo in se “mečejo drug po drugem”. Velika zaupnica njihove družine je Marija, tako večkrat poromajo k njej v Medžugorje.

Z vašo pomočjo bomo še boljši

Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete in spremljate Aleteio. Z veseljem in predano ustvarjamo njene vsebine, za delovanje pa seveda potrebujemo sredstva. Zato vas prosimo, da nas podprete – za še več dobrih člankov, ki bodo spodbujali in dajali navdih. Vse podatke najdete TUKAJLE. Hvala vnaprej! ekipa Aleteie

Kako se je začela vajina skupna pot?
Leon:
Spoznala sva se na Jezusovi straži v župniji Loka pri Zidanem Mostu. Ravno takrat so nastajali zametki Jezusove straže z idejo, da bi mladi 24 ur brez prestanka slavili Jezusa v najsvetejšem zakramentu.

Jana: Bilo je zjutraj pred mašo. Šla sem okoli cerkve, če bom našla koga, ki zna igrati kakšen inštrument. Leon je bil tam s teto in sestrično. Vse tri sem vprašala, ali igrajo kakšen inštrument. Njegove oči so mi nekaj govorile in posebej sem ga vprašala, ali kaj igra. Odgovoril je, da ne. Prvo, ko sva se spoznala, se mi je torej zlagal. 🙂 Po maši je prišel do mene in se ponudil, da lahko igra.

Kar nekaj let smo bili potem prijatelji in se dobivali vsaka dva meseca. Leon je včasih šprical, ker je imel vmes še kaj drugega. Šel mi je na živce, ker je obljubil, da pride, računali smo nanj, potem pa ga ni bilo. Če sem ga kdaj klicala, da se pogovorimo o organizacijskih zadevah, me ni poklical nazaj.

Sem pa res veliko molila za svojega bodočega moža. Napisala sem tudi pismo Jezusu, kakšnega moža želim, kakšne naj bodo njegove lastnosti, in na kakšen način naj pristopi do mene.

Leon: Vmes so naša srečanja zamrla. Čez nekaj časa smo imeli v Sevnici na don Boskov praznik slavljenje z Nado Žgur. Preden smo šli slavit, smo po navadi imeli še mini pripravo v župnišču pred Najsvetejšim. Spomnim se, da sem bil jaz čisto zadaj, ona je bila čisto spredaj pred Jezusom. Videl sem jo v drugačni luči kot prej.

Jana: Ko smo šli iz cerkve, je moja prijateljica njega vprašala, kje ima ženo. On je pogledal mene in rekel: to je moja žena. Prav to sem napisala v pismu Jezusu – da bodoči mož pride do mene in reče: ti boš moja žena. Šele pozneje sem spoznala, da je Leon tako pristopil do mene, čisto spontano.

Vsak od vaju je v odnos prišel s svojimi stiskami. Na kakšen način sta jih drug pri drugem prepoznavala in tudi lajšala, celila?
Leon:
Na začetku je to skrivanje, beg drug pred drugim, dokler ne začneš dajati nekih znakov, da se s tabo nekaj dogaja; da si sicer prisoten, toda z mislimi drugje.

Jana: Ko nekoga spoznaš, ne želiš, da vidi tvoje slabe lastnosti in šibkosti. Jaz kot ženska hočem biti za moža lepa in avtomatsko kakšne misli skrivaš in tlačiš. Tako smo narejeni. Je pa res, kar je Leon rekel: vidiš, da se začneta odmikati, da je vmes velik prostor, ko več ne dosežeš njegove intime. Pogovori postanejo površinski.

Leon: Hitro te hudi duh zavede oz. spelje na drugo pot, kot je zakon mišljen. Na neki način si zvezan, ne samo zagrenjen. Jaz is svojega “zosa” nisem videl poti.

IMG_3033.jpg

Jana, kot najstnica in pozneje ste navznoter veliko trpeli in celo razmišljali o samomoru. Kako je prišlo do tega?
Spomnim se, da sem si že od desetega leta nekako želela smrti. Velikokrat me je bilo strah. Pri mojih 11 letih je ati naredil samomor. Kot najstnici mi je bilo tudi zaradi izgube res težko. Počutila sem se izgubljeno, samo, žalostno, nezaželeno, nesprejeto. Drugi najbrž tega niso opazili, ker sem bila “pridna punčka”, tiha, opravila sem vse naloge, sodelovala povsod. Od očetove smrti do 17. leta nisem žalovala. Odločila sem se, da ne bom jokala. Vse sem potlačila, nikomur nisem na glas povedala, kako mi je težko, kako ga pogrešam. V meni pa se je veliko dogajalo. Prišlo je celo do točke, ko sem napisala pismo, da ne zdržim več. Nisem več videla smisla življenja.

V tistem obdobju smo menjali župnika. Novi župnik me je povabil na srečanje Prenove v Duhu. Tam so molili zame in prvič sem povedala svojo stisko. Takoj sem začela jokati. Spoznala sem, da Bog je in me ima rad. Takrat se je začela moja pot ozdravljenja, ni pa še bila končana. Potrebnih je bilo še veliko let, da sem lahko stopila na pot osvoboditve in ozdravitve.

Leon, vi ste kot glasbenik spoznali tudi drugo plat tega sveta – zabave, popivanje, zašli ste v pornografijo. Kdaj ste spoznali, da si ne želite živeti tako?
Prišel sem do točke, ko sem se začel sramovati samega sebe, tega, da sem se sploh znašel v tem. Pojavil se je tudi gnus. Prizori te spremljajo v vsakdanu, kar na neki način ubija tvojo samozavest. Najbolj je bil duhovni boj prisoten pri sveti maši. Ko sem se hotel umiriti in biti pri Jezusu, so mi šli skozi misli takšni in drugačni prizori, posebej pri povzdigovanju. To je velik boj, nenadoma sem se začel potiti.

Spoznal sem, da to ni način življenja. Še posebej takrat, ko je Jana na neki način videla, da je to velik problem najinega zakona, ne samo mene. To je prizadelo tudi njo. Žal mi je bilo trenutka, ko sem se sploh srečal s pornografijo. Ampak takrat te lažni občutki vodijo v to slepo ulico.

Na kakšen način sta se osvobodila svojih stisk? Ali ta proces še traja?
Leon:
Najbolj je učinkoval pogovor. Vedela sva, da bova stisko lažje premagala, če bova stopila skupaj.

Jana: Gre za velik duhovni boj. Takšne misli te ves čas nadlegujejo. Ne znaš in ne zmoreš se jim upreti. Hudič pozna vse tvoje rane in dobro ve, kaj mora še storiti, da ti bo še težje. Kljub temu, da sva hodila v cerkev in imela odnos z Bogom, te bitke vsak zase ne bi zmogla. Milost je bila najprej ta, da sva spoznala in gradila življenje okrog Boga. Dobila sva milost, da sva vsak zase prepoznala stiske, potem pa še skupaj. Morala sva biti iskrena drug do drugega.

Pozneje je tudi moj brat naredil samomor. Ko sem imela sama najbolj žalostno obdobje, je bila moja misel, da bo vsem bolje brez mene. Zadnje sporočilo, ki ga je brat napisal svoji ženi, je bilo podobno. Takrat sem razumela, kaj je prestajal. Jaz sem imela Boga in sem se lahko iz tega rešila, on pa tega ni imel. Tudi jaz se najprej nisem znala bojevati, pa sem potem slučajno našla kakšen posnetek, ki me je presunil in mi pojasnil, kaj se dogaja z mano.

Dvakrat sem šla k eksorcistu, mogoče bom šla še kdaj. Če si toliko let o sebi navajen misliti samo slabo, moraš tudi navaditi svoje možgane, da začneš drugače razmišljati o sebi. Res si želim, da bi se videla z očmi, kot me vidi Bog, in počasi ozdravila pogled na sebe.

Šla sva k spovedi, po odpustek. Polno drobnih stvari je bilo, da sva začela skupaj izhajati ven iz tega, ne da bi obtoževala drug drugega. Hudič naju je namreč hotel spraviti narazen. Če sva dva, se lahko boriva.

Leon: In si pomagava nositi breme. Zato je to proces, ki še vedno traja. Tudi Bog nama hoče dobro, da greva skozi ta proces in se vrneva nazaj h globinam ljubezni.

Sta starša šestih otrok, prevladujejo fantje. Opažata kakšno razliko v načinu vzgoje sinov in hčere? Kaj vama pri vzgoji predstavlja največji izziv?
Jana:
Imava pet fantov in eno deklico in je res velika razlika. Ona je besedno zelo močna. Prej nisva bila navajena, da nekdo kriči, ko želi nekaj doseči. Fantje jo na ta račun še malce spodbujajo, tako da sva od kričanja kdaj že znervirana. Njej je pomembna lepota, pogosto komu reče, da je lep. Rada tudi tožari. 🙂 Fantje pa so zelo fizično spretni, zelo jih zanima nogomet, tekmujejo, kdo je močnejši, boljši. Sicer pa nama je tudi zelo pomembno, da se pogovarjamo.

Leon: Karakterno so si zelo različni.

Jana: Zelo se pozna atijeva prisotnost. Meni je največji izziv doslednost. Leon bo recimo rekel enkrat, dvakrat, in bodo to opravili. Jaz pa moram večkrat ponoviti in preveriti. To mi vzame veliko energije. Zadnje čase je izziv tudi gledanje televizije in uporaba telefona.

Leon: Opažava, da jim je treba dati, kot pravi Marko Juhant, jasna navodila, da je najin cilj jasno začrtan. Treba jim je nastaviti zid, v katerega se zaletavajo, to je tista skrajna točka. Celotnih kril pa jim tudi ne moremo pristriči.

Jana: Starejša dva sta že najstnika in od naju spet zahtevata drugačen odziv. Potem še mlajši vidijo, da se drugače odzivava in še oni poizkušajo, tako da je kar pestro.

Leon: Še ena stvar, ki sva jim jo uspela dopovedati, je, da če se želijo pocartati, stisniti, da pridejo sami. Nekaj midva lahko opaziva, vsega pa tudi ne.

Jana: Ravno zaradi izkušnje z mojim bratom jih še bolj spodbujava, naj pridejo in povejo. Velika prednost se mi zdi, da sem doma in točno vidim, kakšne volje pride kdo domov. Včasih se mi zaupajo takoj, včasih pa traja nekaj dni.

Najdeta tudi čas za skupne trenutke v dvoje?
Leon:
Najin čas je skupna kavica.

Jana: Po dolgem času sva šla spet sama na sprehod. Zvečer, če nisva preveč utrujena, sva na kavču in kaj gledava, rada greva na kolo, igrava karte. Leon ima dvoizmenski delovnik in kadar dela popoldan, imava dopoldneve zase.

Leon: Predvsem v velikih družinah se vsi starši soočajo s stisko časa. Tisto malo, kar imava na razpolago, si vzameva zase in tudi izkoristiva. Včasih je to pet minut, včasih eno uro.

Jana: Tudi otroci vejo, da je to najin čas. Ko pijeva kavo in vsak pride s svojo željo ali prošnjo, jim tudi rečeva, naj malo počakajo. Jasno jim poveva, da sva tudi midva pomembna.

Vajino sklepno sporočilo vsem bralcem?
Jana: Vsi, ki še niso spoznali življenjskega sopotnika, naj Boga prosijo zanj, za njegovo trenutno življenjsko situacijo. In da bi Bog čim prej združil njune poti.

Vsem poročenim pa želim, da bi se znali sklicevati na moč zakramenta svetega zakona, da bi nam Bog pokazal in dokazal, kaj to je.

Leon: In da bi si zakonci začeli zaupati. Kot pravijo, vsak prinese s seboj neko prtljago. Po nekem obdobju pa se je treba res razgaliti drug drugemu do konca. Da si sposoben kot moški zaupati ženi tisto, kar te najbolj mori. 

Tags:
družinapričevanjezakonca
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.