Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Včasih sem tako zelo žalostna in hrepeneča in osamljena in prazna, da so vse tiste misli o lepoti samskosti ter članki, ki jih pišem, ko sem na višku moči, navaden piš v veter. Takrat samskost res doživljam kot lepoto. V dneh, kot so tile, pa ni tako.
Takrat nič ne pomaga. Želim si močno moško telo, ki bi me objelo, mi povedalo, da sem lepa in privlačna, ter me potolažilo. Želim si, da bi vedela, da takrat, ko bo težko, ne bom sama. Da bo tam nekdo, ki mi bo povedal, da me ima rad in bo iz mojih misli pregnal megleno sivino, ki me ravnokar obdaja.
Želim si, da bi lahko svoje solze izjokala v objemu nekoga, ki bi na moje lase položil svojo glavo in me ovil s svojo močjo. Ki bi me zaščitil in odel v svojo varnost. Ki bi me poljubil na senca in pustil svoj obraz počivati ob mojem. Ki bi me pomirjujoče božal, vse dokler se ne bi sprostila in skozi objem spet začutila dih veselja in radosti.
Vem … vsi imamo vzpone in padce. Samski in nesamski. Prav vsi imamo trenutke trpljenja in trenutke miru. Sem pa vseeno prepričana, da se trenutke trpljenja veliko lažje prežveči, če v tem nisi sam. Vedno sam. V stiski sam, v veselju sam. V hrepenenju sam in v izpolnjenih željah sam. Vedno se moraš sam odločati in potem tudi sam živeti s tem. Naporno je in utrujena sem od tega, da sem v vsem sama.
Imam prijatelje. In ljubečo primarno družino. Močno sem hvaležna zanje. So močno sidro. Ampak moje srce si želi več. Želi si pripadnosti in predanosti in varnosti in globine v odnosu z moškim. Želi si, da se zanj nekdo odloči. Da si nekdo želi z njim preživeti preostanek življenja.
Glede na to, da imam večinoma ženske prijateljice in sodelavke, najbrž ni nič čudnega, da si želim v svojem življenju divjosti moškega srca. Njegove neposrednosti, hrepenenja po pustolovščinah, zmagah in končno, da bo v meni našel lepotico, za katero se je vredno boriti.
Zdajle je čas dopusta. Ki ga vsi celo leto komaj čakamo. A že po nekaj dneh sem utrujena od prostih dni. S kom bom šla na morje? S prijatelji, ki imajo otroke? Ali z večjo skupino samskih, ki ravno tako kot jaz iščejo izpolnitev hrepenenja?
"Super!" boste rekli: "Končno boš našla nekoga zase!" A to upanje sem opustila. Tam so približno tako ranjeni kot jaz. In veliko moških naših let se še vedno ni odlepilo od svojih mater oz. od svojih najstniških predstav, kakšna bi morala biti ženska zanje. Ker smo ženske z 10+ delovne dobe že izgotovljene osebnosti, s katerimi se ne da pometati, imajo svoje mnenje in so sposobne živeti same, se na takih počitnicah ne poparčkamo tako, kot vidimo v filmih.
Ja, se najde kakšen par. In naslednje leto se kakšen tudi poroči. In veseli smo prav vsakega od njih.
Ampak če ne prej, ravno na tem dopustu začutimo, da nismo mi tisti, ki imamo v rokah svoja življenja. Da je nad nami in med nami Nekdo, ki skrbi za prav vsakega od nas. In ravno v času dopusta se zavemo, da boj med svetovi ni naša naloga in da mi nismo opremljeni za boj. Da moramo enostavno prepustiti in se prepustiti. Pa zaupati.
In šele potem končno uspemo zaupati tudi v to, da je Jezus tisti, ki nam da varnost in občutek ljubljenosti. Da je On tisti, ki je šel za nas v nevarnost in pustolovščino. Samo zato, da bo za vedno izpolnil naše hrepenenje in zacelil naše rane.
In potem, po mnogih prejokanih solzah, začutimo globino Njegove ljubezni. Ko solze končno umijejo srce in izperejo rane, lahko spustimo Jezusa v svoje hrepenenje. Da točno tam, za tistimi zaklenjenimi vrati, očisti, ozdravi, blagoslavlja in zaceli vse tisto, kar je preprečevalo svobodo. V tistem trenutku končno najdemo mir in lahko zasijemo.
Sliši se enostavno. Ampak ni. Še zdaleč ni. Je pot ozkega vzpona: med trnjem, nad pečino, v nevihtnem vremenu. A še nihče ni rekel, da ni vredno. Prav vsak, tudi sama, trdim, da se splača. Je težko, ampak je to edina možna pot do tiste svobode, ki jo daje Mir. Ki nam jo je prinesel Jezus s svojo pustolovščino. Bogu hvala!
