Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 10. avgusta |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Od življenja v sirotišnici do svetovno znane balerine

Michaela DePrince baletnica

@michaeladeprince | Instagram

Anna Gębalska-Berekets - objavljeno 18/07/22

Michaela DePrince je bila v sirotišnici znana kot "deklica št. 27". Iz nje so se norčevali zaradi kožne bolezni. Danes je svetovno znana baletna plesalka

Zgodba Michaele DePrince dokazuje, da se je za sanje vredno boriti. “Michaela je primer čudeža, ki se je zgodil, ko se je zdelo, da se v njenem življenju ne more zgoditi nič dobrega. Naj postane navdih za vse mlade plesalce sveta, ne glede na barvo kože,” o mladi balerini piše svetovno znana baletna plesalka Misty Copeland.

Z vašo pomočjo bomo še boljši

Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete in spremljate Aleteio. Z veseljem in predano ustvarjamo njene vsebine, za delovanje pa seveda potrebujemo sredstva. Zato vas prosimo, da nas podprete – za še več dobrih člankov, ki bodo spodbujali in dajali navdih. Vse podatke najdete TUKAJLE. Hvala vnaprej! ekipa Aleteie

Državljanska vojna in sirotišnica

Michaela DePrince se je rodila v afriški državi Sierra Leone leta 1995. Pri treh letih je izgubila starše. Očeta so ubili uporniki, mama pa je umrla od lakote. Michaela se svojih bioloških staršev ne spominja. Kot majhno deklico so jo poslali v sirotišnico, kjer se je začela njena nočna mora.

Deklica je trpela za vitiligom, boleznijo, pri kateri začne koža izgubljati pigment in postane lisasta. Iz nje so se norčevali in jo klicali “hudičev otrok”, prav tako je nihče ni želel posvojiti.

“Rangirali so nas tako, da je bil številka ena najbolj, številka 27 pa najmanj priljubljen otrok. Bila sem številka 27. Tako sem postala tudi zadnja, ki je dobila večerjo, in zadnja, ki je dobila nova oblačila. Nenehno so govorili, zakaj bi kdo želel posvojiti hudičevega otroka?” se spominja Michaela.

View this post on Instagram

A post shared by Michaela DePrince (@michaeladeprince)

Njena edina prijateljica je bila deklica z istim imenom, poznana tudi kot “številka 26”. Skupaj sta preživljali čas, peli in se igrali. Pripovedovali sta si zgodbe o tem, kakšni bi bili njuni življenji, če bi ju kdo posvojil. Bili sta lačni in zapostavljeni.

Revija z balerino

Nekega dne je Michaela v reviji Dance Magazine po naključju naletela na črno-belo fotografijo balerine. Prvič je videla takšen prizor.

“Ni šlo le za to, da je bila balerina na sliki ženska. Bistvo je bilo v tem, da je bila videti srečna. In želela sem biti srečna,” pravi. “Če jo je to, kar je počela, osrečevalo, sem si to želela tudi jaz.”

Revijo je pokazala svoji najljubši učiteljici, ki ji je razložila, da gre za balet in da je gospa na naslovnici balerina. Od tistega trenutka je imela Michaela o čem sanjati.

Nato so uporniki ubili njeno učiteljico, ki je bila noseča. Michaela je zbežala iz šole, hotela je pomagati, a ni mogla storiti ničesar. “Razrezali so ji trebuh, ker so želeli vedeti, ali je punčka ali fantek, stavili so,” se spominja.

Po tem strašnem dogodku se je Michaela počutila osamljeno, razmišljala je o smrti, v življenju ni več videla smisla.

Posvojitev sirot

Njena usoda se je hitro spremenila. Američanka Elaine je želela posvojiti njeno prijateljico, “številko 26”.

Elaine danes pravi, da so jo v sirotišnici vprašali, katero od deklic z istim imenom namerava posvojiti. Ko je izvedela, da je Michaela sirota, ki je bila zavrnjena že 12-krat, se je odločila, da s seboj v Ameriko vzame obe deklici. Poimenovala ju je Michaela in Mia. 

Podrobnosti je možu razkrila šele, ko že podpisala potrebne dokumente.

Svetovni baletni odri in ples za Beyoncé

Od takrat je Michaela gradila svojo plesno kariero in postala zelo uspešna. Pri 17 letih je nastopila v Plesnem gledališču Harlem v New Yorku. Naslednje leto jo je najel prestižni Nizozemski nacionalni balet v Amsterdamu. Na račun svojega plesanja se je lahko začela sama preživljati in uresničevati svoje sanje.

Plesala je celo za Beyoncéjin album Lemonade. Pred nekaj leti jo je priljubljen ameriški medij Huffington Post uvrstil na seznam “najbolj neverjetnih mladih” tistega leta.

“Včasih sem morala spati pri prižganih lučeh. Bila sem prestrašena in mislila sem, da se bom, če jih ugasnem, ko se zbudim, vrnila v sirotišnico,” se spomnja Michaela.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.

Tags:
plesrevščinauspeh
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.