“Vem, da je bila žena Božji dar zame”

Športna kariera, vpoklic v državno reprezentanco, odvisnost od alkohola, ki ga je pripeljala na dno … Ob njem pa zvesto, ljubeče dekle, ki ga je pripeljalo k Bogu in s katero je pred kratkim ustanovil podjetje za šivanje oblačil s svetopisemskimi sporočili. Spoznajte zgodbo Dariusza Stemplewskega.

Kje bi začeli svojo zgodbo?
Od škofa sem dobil vabilo, naj potujem po škofiji in z drugimi delim svojo življenjsko zgodbo. In vsakič, ko povem za mojo Gabrielo, sem neverjetno ganjen. Ko sva se poročila, je, medtem ko mi je natikala prstan, molila: "Gospod, ne gre za to, da ne vem, s kom se bom poročila. Dobro se zavedam njegove odvisnosti, zato že v prvi minuti tega zakona prosim, da rešiš njega in naju."

Tukaj ne želim podcenjevati zdravnikov in terapevtov. Vsi so zelo potrebni, toda nad vsemi je Stvarnik. Vsak terapevt, ki sliši o ženski, ki se zavestno poroči z alkoholikom, bo rekel: "Ženska, saj se ti je zmešalo. Neodgovorna si, če se boš poročila z alkoholikom."

Iskreno priznam, da me je odnos vaše žene zelo presenetil. Je bila tako zaljubljena? Naivna?
Gabriela se je želela na ta način žrtvovati Bogu. Odkar sva se spoznala, je zame večkrat romala na Jasno Goro, veliko je molila. Če je ne bi bilo, ne bi bil več živ, ker sem mešal tako eksplozivne mešanice …

Res je, da je imela v tistem obdobju svojega življenja tudi ona nekaj nerešenih stvari. Sama je bila otrok alkoholika, podzavestno so jo privlačili ljudje, kot sem bil sam. V otroštvu je doma večkrat izkusila očetovo nasilje, ki je bil prav tako odvisnik in se je pogosto prepiral. Moj tast je vse življenje pil. Zanimivo je, da se je pred nekaj leti spreobrnil, prejel je zakramenta svetega krsta in birme.

Je vaša žena verna od malega?
To je taščina zasluga. Zame je žena sveta oseba. Dlje, kot sem z njo, več ljubezni in dobrote vidim v njej. Prav ona je vero približala tudi najini hčeri.  

Kako sta se spoznala? Vas je ona poznala kot treznega človeka?
Kot sem že omenil, je bila otrok alkoholika. Ko je torej videla moje obnašanje, to zanjo ni bilo nič novega. To je bilo zanjo okolje, v katerem je znala živeti.

Ne gre za to, da je sprejela mojo odvisnost. Držala me je na kratko, jaz pa sem se skušal kam izmuzniti. Nekaj časa sem bil celo prepričan, da jo moram pustiti, ker mi hoče vzeti nekaj, kar je zame najbolj pomembno, torej alkohol. Toda bilo je že prepozno. Zaljubil sem se …

Ste jo slišali reči: "Ne bom se poročila s tabo, če ne boš nehal piti!"?
Imela sva težje pogovore. Ko je bila še moje dekle, je zame romala v Čenstohovo. Pozneje mi je povedala, da je klečala pred podobo Matere Božje in molila: "Marija, razloži mi, kaj se dogaja. Vsi mi pravijo, naj ga zapustim, jaz pa sem v srcu prepričana, da bo postal moj mož. Prosim te, pomagaj mi, da bo nekega dne pokleknil pred tabo."

Vsi so ji svetovali, naj se izogne situaciji, v kateri se je znašla že njena mama. Toda leta pozneje mi je povedala, da imam popolnoma drugačno srce. Pogosto berem Lukov evangelij in ko začnem s prvim poglavjem, je tam stavek: "Bog je poslal nadangela Gabrijela." Moji ženi je ime Gabriela … In vem, da je Božji dar zame.

Kaj predstavlja prelomnico v vaši burni zgodbi?
Trenutek, ko so se za mano zaloputnila vrata centra za zdravljenje odvisnosti. Šele po dveh tednih sem lahko za eno uro šel na svež zrak. To je bila strašna izkušnja, toda potrebna. Poleg tega pa je bila to ustanova, iz katere sem se celo mladost norčeval. S fanti smo se vedno šalili, da če že kaj, bomo šli v Ciborz – tako se namreč imenuje kraj, kjer se center nahaja. In dejansko sem tam končal. Imel sem 26 let. Na odvajanju sem bil dva meseca.

Kako ste se znašli v centru?
Popival sem, tudi ponoči sem se zbujal, da bi dobil še dodaten odmerek. Dan pred mojim rojstnim dnevom sem se odpeljal v trgovino. Peljal sem se po poti med bloki, kjer so bile na igrišču ženske z otroki. Na ravni cesti sem zapeljal v meter visok betonski steber in razbil avto. Ljudje so pritekli pogledat, kaj se je zgodilo.

Blizu je živel moj bratranec. Poklical sem ga in se skril v njegovo stanovanje. Kmalu je prišla policija in bratranec je rekel, da je bil on tisti, ki je izgubil nadzor nad vozilom. Toda gospe, ki so bile priče celotnemu dogodku, so začele kričati, da to ni res in da je povzročitelj pobegnil s kraja nesreče. Policisti so prišli pome v stanovanje. Bil sem prestrašen, nisem vedel, kaj naj storim. Skril sem se pod raztegljiv kavč. Zame je bil to trenutek, ko sem začutil, da sem izgubil nadzor nad svojim življenjem. V krvi sem imel 3,5 promila alkohola.

Drugi prelomni trenutek je bil, ko sem zapustil center za odvajanje in mi je Gabriela postavila ultimat. Spakirala je svoje stvari in s hčerko v naročju rekla: "Ali boš naredil nekaj iz sebe ali pa se bova odselili."

Pravijo, da ima zasvojena oseba rada samo sebe. Dokler se človeku ne začne dogajati nekaj slabega, nima možnosti, da bi se spremenil. Mora mu goreti pod nogami, sicer se ne bo želel spremeniti.

Kako se je začel proces vaše spremembe?
Rehabilitacijo sem končal junija. Rekel sem si, da bom šel avgusta na romanje, da bo moja žena mislila, da se želim spremeniti. Na odvajanje sem namreč s seboj vzel rožni venec. Še nikoli prej nisem molil rožnega venca. Vsak dan sem ga prijel v roke, verjetno, da bi se pokazal. Toda počasi sem začutil, da me skozi to molitev začenja objemati Mati Božja. Danes pravim, da to ni najbolj dolgočasna molitev na svetu, temveč najtežja. Je namreč zelo učinkovita. Od tistega trenutka me rožni venec spremlja vsak dan. Je pomembno orodje pri mojem okrevanju od odvisnosti.

Na prvem romanju sem nato občutil Božjo ljubezen, lahko sem se spet smejal. Čudil sem se, da je to sploh mogoče. Ko sem se vrnil domov, se mi je zdelo, kot da sem nor. Ves čas sem namreč razmišljal o Jezusu.

Sploh veste, zakaj ste začeli piti?
To je bilo povezano s številnimi nerešenimi vprašanji. Ves čas sem se počutil necenjenega. Poskušal sem biti nekdo drug. Slabše sem se učil, zato me je bilo sram. Imel sem občutek, da si moram nenehno nekaj zaslužiti. Ko sem potreboval podporo, sem o sebi slišal le ostre besede. In to je ostalo nekje v meni. Imel sem okoli 20 let, ko sem izgubil kontrolo nad pitjem.

Šlo je za družino s pomanjkanjem odnosov. Ko gledam nazaj, razumem številna vprašanja, povezana s starši. Med zdravljenjem sem imel veliko pogovorov z njimi. Rad jih imam. Prosil sem jih za odpuščanje, ker sem jih tudi jaz v življenju večkrat spravil ob živce. Toda razlog za moje ravnanje je bilo pomanjkanje ljubezni.

Je vaše spreobrnjenje k Bogu pritegnilo tudi vaše starše?
Moja mama je bila verna že prej. Zaradi nje imam vse zakramente. Oče je še na stopnji raziskovanja, ali sem se resnično spreobrnil in ali se je moje življenje spremenilo. Tako starše kot brate zdaj ves čas izročam v molitvi. Boga jim želim približati z zglednim življenjem, ne samo govoriti o njem.  

Nedavno ste zapisali, da vas je Bog ozdravil tudi obsesivno-kompulzivne motnje. Nam o tem poveste kaj več?
Bog me je naučil živeti s tem. Ta bolezen, motnja, še vedno obstaja. Udeležil sem se različnih duhovnih vaj in molitev za ozdravitev. Ni se mi zdelo, da bi moral obiskati specialista. Čakal sem, da me ozdravi Bog. Pred kratkim sem navezal stik s psihiatrinjo. Ves čas sem govoril, da te možnosti ni, da je gotovo ne bom obiskal, ker se lahko z boleznijo spopadem sam. Od Boga pa sem prejel sporočilo, da to ni dovolj, da moram k psihiatru. Na tej poti sem srečal številne ljudi, ki imajo podobne težave.

Na kakšen način se bolezen kaže v vašem življenju?
Bolezen je pravzaprav pospešila moj alkoholizem. Moj naravni antidepresiv je bil alkohol. Po pivu sem bil takoj pogumnejši. In ko je moja tesnoba naraščala, katero »zdravilo« je bilo najlažje vzeti? Tisto v pločevinki. Moja bolezen se na primer kaže kot težko dihanje in tiščanje v prsih, zdi se mi, kot da imam srčni infarkt. Boli me glava. Ko slišim rešilca, si mislim, da je z mano konec. Živim v večni napetosti, da se mi bo nekaj zgodilo, da bom vsak hip umrl.

Na začetku sem potreboval zdravila. Telesu sem moral pustiti dihati. Hotel sem začutiti, da je mogoče živeti drugače. Ko imam občutek, da se mi v življenju veliko dogaja, da je veliko stresnih trenutkov, vem, da se moram temu prepustiti in da bo samo minilo. Prav zato veliko projektov, ki jih izvajamo v našem podjetju, vsebuje svetopisemske slogane, ki se nanašajo na pogum in premagovanje strahov. To potrebujemo.

Alkoholizma pa ste ozdravljeni?
Ja, ampak vem, da je to zame vsakodnevni boj. Vem, koliko me moja vera vsak dan stane. Koliko me stanejo preproste geste. Včasih je težko zgodaj vstati in pospraviti posteljo ali iti v pekarno po kruh za vso družino.

Pomemben element vašega življenja je tudi nogomet. Povabili so vas celo v državno reprezentanco.
Prišel je trenutek, ko je nekdo opazil moj talent. Za trenutek sem se počutil pomembnega. Ljudi je zanimalo moje življenje. Toda bil sem brez moralnega kompasa, zato sem se hitro izgubil v tem. Bilo je veliko deklet, neskončna zabava. In to se ni skladalo s treningom. Razuzdano življenje in profesionalni šport ne gresta z roko v roki.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto