Eva Alina Hočevar obvlada oba čolna, tako kajak kot kanu. Ob tem blesti tudi v šoli ter si vzame čas za družino in prijatelje. V njej živi tudi umetniška duša, saj je deset let plesala balet. Vseeno pa ostaja preprosto, nasmejano, a tudi zelo natančno, do sebe zahtevno, osredotočeno in disciplinirano dekle. Šampionka, za katero slabo vreme ne obstaja. “Na vodi smo, ko dežuje, sneži, tudi ko je padala toča, smo že bili,” je povedala.
Začniva z dvojno dvojnostjo. 🙂 Si bolj Eva ali bolj Alina? Si bolj kajakašica ali bolj kanuistka?
Po imenu bi se bolj opredelila za Evo. Tako me kliče večina ljudi. Tako kajak kot kanu sta mi zelo všeč. S katerim čolnom bom šla na trening, je odvisno tudi od mojega razpoloženja. Zaradi rezultatov in ker se v njem nekoliko bolje počutim, grem navadno raje v kajak.
Zlat in srebrn dan
S tem športom se je ukvarjal že dedek, tvoj oče Simon pa je eden njegovih najprepoznavnejših obrazov. Kaj te pri čolnu najbolj privlači?
Najbolj me privlači adrenalin in dejstvo, da voda na progi vseskozi ustvarja nove položaje. Kombinacije vratc ni mogoče popolnoma natrenirati. Všeč mi je tudi, da sem v naravi ter da se med pripravami ukvarjamo tudi s številnimi drugimi športi.
Oče se je s kajakom in kanujem ukvarjal kar 37 let. Zdaj je trener, tudi tvoj.
To včasih morda predstavlja tudi težavo, in to obema. Ločiti je treba med trenersko in očetovsko vlogo. Včasih k treningu pristopiva malce preveč subjektivno in čustveno. Jaz sem precej trmasta. Pride do položaja, ko očetu ne pustim uveljaviti njegovega mnenja, a to potem hitro razrešiva.
Včasih se tudi skregava. Če se to zgodi med treningom, sva že ugotovila, da je najbolje, da me pusti samo. Jaz se osredotočam na veslanje, nočem slišati njegovih popravkov, ker se mi zdi, da bi se prepir samo nadaljeval. To urediva po treningu, v avtu ali doma razloži, kaj je želel. Jaz ugotovim, da ga nisem prav razumela in ponavadi tudi, da je imel on prav, jaz pa sem se odzvala preveč burno. Velikokrat sem kriva jaz, ampak ni tako grozno, kot se sliši, vedno najdeva rešitev.
Kdo je bolj trmast ali popustljiv?
Mislim, da sem jaz bolj trmasta, čeprav je tudi oče precej. Morda trčiva ravno zato, ker nihče ne popusti. Včasih to, da mi želi pomagati, razumem v smislu, da sem manj vredna oziroma da se ne morem sama dokopati do spoznanja.
Nekateri športniki, ki so jih trenirali – ponavadi – očetje, pravijo, da so bili ti do njih še strožji. Je tudi pri vaju tako?
Mislim, da sem jaz že preveč stroga sama do sebe. Pravzaprav je oče druga plat, ki mi pravi, da se ne smem toliko sekirati, ker mi gre v redu. Včasih dvomim o sebi, sem razočarana na treningu ali tekmi. Oče mi predstavlja veliko podporo, je moj idol, kar si zada, tudi izpelje.
Kaj je #najst?
Nič še nisva rekla o baletu, ki si ga plesala deset let in tudi nastopila v več predstavah. Kako se je dopolnjeval s čolnom?
Ko sem bila mlajša, me veslanje ni tako pritegnilo. Bolj sem se našla v plesnih vodah. Že v vrtcu sem ugotovila, da bi rada plesala balet. V četrtem razredu sem se vpisala na konzervatorij za glasbo in balet. V zadnjih treh razredih osnovne šole sem imela balet že vsak dan, enako pa tudi veslanje.
Zdi se, da ti dejavnosti ne gresta skupaj, a sem našla pravo povezanost. Če sem imela veslaški trening, sem bila po njem zelo utrujena. Tudi na baletu smo sicer zelo garali. A glasba in tišina sta me sprostili, lahko sem odklopila misli in se posvetila le telesnim gibom. Priznam, da balet pogrešam. A jaz sem tekmovalna oseba, zato je bilo vedno jasno, kaj bom izbrala.
Pri baletu moraš res hkrati upoštevati gibe vseh delov telesa. Na vaji nam je profesor rekel: “Pazi na stopalo, prste, držo, noge …” Zraven je bilo treba še poslušati glasbo in delati pravilne gibe. Zato mi tudi v čolnu ni težava razmišljati o veliko stvareh hkrati. Mnogi mi pravijo, da jim ni jasno, kako se lahko tako hitro gibam, obenem pa gibanje ohranjam pod nadzorom. To sem se naučila pri baletu. V čolnu oziroma v vodi se počutim kot nekakšna balerina. Če zavoj okrog vratc naredim estetsko in učinkovito, me spominja na balet. Od njega sem se poslovila zaradi pomanjkanja časa in poškodbe.
