“Moje novomašno geslo je odraz moje življenjske izkušnje: ‘Karkoli vam reče, storite,’ (Jn 2,5). Te Marijine besede služabnikom v Kani Galilejski živijo v meni od prvega srečanja z Jezusom v Paray-le-Monialu,” se s hvaležnostjo spominja začetkov novega življenja Miro Marinič, župnik v Spodnji Idriji.
“Kamor stopi Bog (ali Marija), tam se začne neizmerna polnost, brezmejno veselje. Kjer se človeka in njegovega bivanja dotakne Bog, tam je življenje, ki prekipeva od preobilja. Ko imam občutek, da sem prazen, izčrpan in da nimam ničesar drugega kot prazne vreče, me evangelij po Mariji opogumlja, da grem k Jezusu in mu povem: ‘Nimam več veselja. Pomagaj mi!'”
Moral bi biti punčka
“Vijugasta cesta, po kateri se pripeljem v Spodnjo Idrijo, je simbol mojega življenja,” se spominja otroških in mladostnih let Miro Marinič, ki je odraščal med vinskimi trtami v Goriških brdih. Izhaja iz verne družine, o veri pa mu je pripovedovala le nona. Starši so hodili v službo, delali na kmetiji in zidali hišo. Ob nedeljah sta z bratom morala sama k maši, mama in oče zaradi dela nista utegnila.
Z očetom Miro ni bil povezan: “Moral bi biti punčka Mirka, jaz pa sem fant.” Starši niso živeli v razumevanju. Pred očetom, ki je zaradi čezmernega alkohola izgubil razsodnost in je prišlo tudi do pretepanja, ga je bilo tudi strah. “Ustrahoval nas je, da se bo obesil, zato smo nekajkrat spali tudi zunaj, da smo se rešili, hkrati pa je hotel pokazati, da nas ima rad, a ni šlo.” Ranjeni odnosi z vseh strani …
Pri 11 letih mu je oče umrl. Z bratom sta morala poprijeti za delo in Miro se je takoj po končani osnovni šoli moral zaposliti. Nedeljska maša je ostala obveza, odnosa z Bogom pa ni bilo. Delo je bilo težko in je komaj čakal konec tedna, ko je s “prijatelji” zahajal na plese in v diskoteke. Končal je srednjo poklicno šolo za kovinostrugarja in se zaposlil kot avtoličar.
Po treh letih se je zaposlil v Italiji, kjer je več zaslužil, srečeval pa se je tudi z novimi izzivi, z drogo in alkoholom. Drsel je v slabo družbo in alkohol v iskanju spoštovanja in sprejetosti, ki jih do 18. leta ni dobil. “Jasno je, da te žuri in popivanje ne morejo osrečiti, zato tudi jaz v resnici s takšnim življenjem nisem bil zadovoljen,” se spominja teh let.
Za gajbo piva
V devetdesetih letih je bila v Biljani ustanovljena molitvena skupina Prenove v Duhu, kjer je njegova mama po očetovi smrti in srečanju z očetom Špeličem odkrila bližino Boga. “Želela je, da bi se z njim srečal tudi jaz,” se spominja Miro leta 1992, ko ga je mama pregovorila, da je šel z njo na romanje v Paray-le-Monial. Svojemu dekletu je rekel, da nadaljujeta, ko se vrne.
Z mamo se je pogodil, da gre, če lahko vzame s seboj gajbo piva in tudi v Franciji poskrbi, da bo imel pijačo. “Bilo mi je zoprno, ko so na poti predvsem govorili o Jezusu in molili,” se spominja dolge poti v Paray, ko mu je bilo celo malo nerodno, da ima ob sebi pivo.
Že ob prihodu v romarski kraj je doživel mir. V želji po družinskem gnezdu je opazoval velike družine, kako lepo se razumejo. Na skupnih srečanjih se ga nič ni dotaknilo. Zvečer pa je bilo pričevanje in je prisluhnil nekemu Romu, ki je bil doma nasilen. Ob njem se je zavedal, da je to, kar je ta počel v odnosu do žene, tudi sam počel v odnosu do svoje družine.
Šel je k spovedi k domačemu župniku Igorju. Posebej se ga je dotaknilo, ko mu je iz brevirja padel listek z imeni ljudi, za katere moli, med njimi je bilo tudi njegovo ime. “Ko sem prišel zvečer v telovadnico, kjer smo spali, mi je nekdo ponudil alkohol, pa sem ga odklonil in šel spat.”
Rad bi se spreobrnil
Naslednji dan so jih razdelili v skupine za izlitje Svetega Duha in znašel se je skupaj z mamo. Dolgočasil se je, zato je šel v drugo skupino in se spet vrnil ravno, ko so molili zanjo. Kot so mu svetovali, je položil roko na nekoga pred seboj. “Ko je bilo mami rečeno, da nekdo v njeni družini dela razdor, sem čutil bolečino v srcu, oblile so me solze … Potem so molili še zame in ko me je francoska sestra vprašala, kaj želim, sem rekel tako kot ostali, da bi se rad spreobrnil, ne da bi vedel, kaj pomeni ta beseda.”
Ko so molili zanj, se je nekomu odprlo Sveto pismo pri odlomku iz 1 Kor 13, ki govori o ljubezni, in prišle so tudi besede: “Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust,” (Raz 3,16). “Jokal sem kot otrok,” pove.
Zvečer je želel biti sam in je šel pred Najsvetejše. “Doživel sem, da me Jezus kljub moji grešnosti brezpogojno ljubi. To je bilo noro odkritje, ki mi je pri 22 letih povsem spremenilo življenje. Tisti dan me je Jezus osvobodil mnogih mojih hudih zablod. Od takrat ne le verujem, temveč vem, da Jezus resnično živi.”
Na poti domov so se vsi spraševali, kaj se je zgodilo z Mirom. Bil je tiho in jokal. Domači župnik pa je mami rekel samo: “Zdaj pa bomo videli, kaj se bo zgodilo.” Ko so tisto popoldne prišli domov, ga je župnik Igor previdno vprašal: “Kako si? Boš prišel k maši?” Niti pomišljal ni, šel je, potem pa začel redno hoditi k maši. “Komaj sem čakal, da sem prišel v cerkev in molil. Hrepenel sem po Bogu, evharistiji, redni spovedi in z župnikom sva zjutraj začela skupaj moliti brevir, preden sem šel v službo na italijansko stran.”
Spoznaval sem, kako me on nosi
Miro je v Parayu spoznal, da ga Jezus kliče, naj gre na poseben način za njim. Eno leto je pri maši sedel zadaj pod korom in ni z nikomer govoril. Razmišljal je o kartuzijanih, leta 1993 pa je dozorela odločitev, da gre v malo semenišče v Vipavi.
Pred začetkom šolskega leta so se župnikovi prijatelji organizirali in mu omogočili bivanje in inštrukcije iz slovenščine, angleščine in matematike v Ljubljani, da je potem lažje zagrizel v knjige. Čeprav zanj ni bilo lahko, je vzdržal in septembra vstopil v malo semenišče, kjer bi opravil štiriletno srednjo šolo. Tudi čez leto je hodil v Ljubljano, da so mu pomagali. Moral je garati, da je končal gimnazijo. “Samo norec se poda v take vode,” povzame ta leta. “Gnala me je močna želja, da postanem duhovnik.” V njem je bila neomajno usidrana.
“Velikokrat mi je bilo zelo težko, a bolj kot sem premagoval nepremagljive ovire, bolj sem spoznaval, kako me vodi in velikokrat tudi nosi on, ki me je izbral,” je Miro hvaležen tudi za to izkušnjo. Ob sebi je imel trdno oporo župnika Igorja, ki je postal njegov drugi oče, pa tudi mame in Valterja, ki so ga podpirali v najglobljem človeškem smislu in verjeli vanj. “V tem sem doživljal Cerkev.”
Rad je duhovnik
“Jezus me je izbral in še zdaj se sprašujem, kje me je našel.” Miro je moral slišati pričevanje, da je slišal Jezusa, stopil in vztrajal na poti za Gospodom in bil leta 2004 posvečen v duhovnika. Rad je duhovnik. “Najlepša stran mojega poklica je privilegij, da smem biti vedno blizu Bogu in da njegovo ljubezen, milost in tolažbo iz dneva v dan lahko prinašam ljudem. To je tudi bistvo mojega poslanstva. Biti duhoven in pomagati ljudem, da se prek mene srečajo z živim Bogom.”
Težko pa mu je, ko se srečuje s stisko ljudi, ob kateri ostaja nemočen. Takrat mu ostaja le tiho sočutje, zaupna molitev ter globoka vera, da Bog ve in nikdar ne zapira vrat, če nekje drugje ne odpre vsaj nekaj oken.
Hvaležen je tudi za izkušnjo pekla v mladih letih, njegovo geslo pa je: Zahvaljuj se in dajaj. “Hvaležen sem, da sem iz tega pekla prišel in doživel to milost. Bog pa mi vedno znova daje moč. Potrpežljivo me čaka in moram narediti le nekaj korakov proti njemu, da mi pride naproti.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 25–26.
