V Slovenijo je Elizabeth oziroma Liza Omoregie, ki je doma iz Bolgarije, oče pa prihaja iz Nigerije, prispela še kot najstnica. Zapustila je varni domači mehurček in si tlakovala pot do odlične rokometne kariere. Danes nastopa za ugledni romunski klub CSM in sanja o kolajni z reprezentanco. Slovensko, saj je pred časom dobila naše državljanstvo, tudi pri jeziku pa še vedno briljira. V pogovoru za revijo #najst je med drugim razkrila tudi, kaj ji v življenju pomeni vera.
Liza, koliko jezikov govoriš?
Govorim bolgarsko, angleško, tudi slovenščine nisem pozabila. Znam tudi srbščino. Romunsko razumem, a ne govorim, ker se s soigralkami pogovarjam srbsko ali slovensko. Razmišljam, da bi šla na kak tečaj.
Leta 2014 si iz Bolgarije v Slovenijo prišla kot 17-letnica. V rokometni klub Krim te je povabila tedanja trenerka Marta Bon. To je bila po svoje pot v neznano, saj nisi vedela, kako se bo misija razpletla in kako se boš odrezala. Vsekakor bi bilo bolj lagodno ostati doma. Kaj je pretehtalo pri odločitvi?
Uf, kako hitro je minilo! Tedaj sem se spraševala, ali bi igrala rokomet ali pa počela kaj drugega, na primer študirala. V Bolgariji rokomet ni postavljen na prav visoko raven. To je bil zadnji letnik moje srednje šole. Marta me je povabila, da bi prišla na preizkus v Ljubljano. Priporočila me je njena prijateljica, ki me je opazila.
Ko so me poklicali, sem bila navdušena. Nemudoma sem rekla da. Nekaj dni pred odhodom so me začeli prevevati dvomi, razmišljala sem, ali ne bi bilo morda bolje, da bi počakala še eno leto. Potem so me začeli prepričevati, da nimam česa izgubiti, če odidem na preizkus za nekaj dni in vidim, kako je v Ljubljani in klubu.
Kaj te je prepričalo?
Profesionalizem je bil zame povsem nov svet. Prepričal me je ne stoodstotno, ampak tisočodstotno. To je bila moja pot. Krim sem videla kot odskočno desko v svojem življenju. Iskreno: tedaj nisem vedela nič o ligi prvakinj niti o tem, kaj vse je Krim osvojil (med drugim dva evropska klubska naslova, op. a.), ničesar. Počutila sem se, kot da bi me nekdo spustil v Ljubljano s padalom. 🙂 Zunaj Bolgarije rokometa nisem poznala.
A na igrišču si delovala odlično, prav nič prestrašeno, debitantsko, najstniško. Takoj si imela pomembno vlogo. Je bil razlog za to prav neobremenjenost z okoljem?
Morda je bilo tako videti, a v prvi sezoni mi je bilo zelo težko. Zame je bilo vse novo: akcije v igri, kombinacije, potovanja, fitnes, ki ga v Bolgariji nisem obiskovala. Marta Bon nas je mlajše zelo podpirala in ščitila. Imela sem rezerve, potrebovala sem čas, da sem se prilagodila. Trenerka je bila zelo potrpežljiva z mano. Igrala sem položaj desne zunanje. Proti Budućnosti, ki nikakor ni znana po kaki nežni obrambi, prav nasprotno, sem igrala tudi krožno napadalko. V vseh ekipah sem nekakšen joker – postavijo me tja, kjer je pač potreba. Le še na golu nisem bila.
Imaš še dve sestri in brata. Malce ste razseljeni po svetu: oče je v Nigeriji, sestra na Nizozemskem, ti v Romuniji, mama s sestro in bratom v Bolgariji, a ste vseeno zelo povezani.
Jaz sem zelo povezana s starejšo sestro. Mlajša sestra pa je bolj povezana z mlajšim bratom. Slišimo se. Živimo v različnih državah, zato je normalno, da smo se malo oddaljili. A vsi vemo, da je nekje naš dom (v bolgarskem Plevnu, op. a.), ne glede na to, kje smo. Slišimo se prek sodobnih komunikacijskih sredstev. Ne, nimamo skupnih nedeljskih kosil. 🙂
Kdaj se dobite, za praznike?
Drži. Ali ko ima kdo nekaj dni prostih. Rada kam odpotujem s sestro, da malo vidiva svet.
V Sloveniji si ostala štiri leta. Zate ni bila “le” prehodna država. O čemer priča tudi tvoje igranje za slovensko reprezentanco, ki si se ji pridružila pred poldrugim letom. Kako se počutiš v slovenskem dresu?
Že Marta me je spraševala, ali bi igrala za reprezentanco. A te želje tedaj nisem čutila. Sem oseba, ki se ne pusti prepričati o nečem, če tega ne čuti. Ko pa se to zgodi, dam vse od sebe. Potem je minilo nekaj let. Vsakokrat, ko so se začele reprezentančne dejavnosti, je šla večina soigralk na priprave. Jaz sem bila prosta ali sem ostala še s peščico drugih v klubu na treningih.
Reprezentance sem gledala le po TV. Želela sem biti zraven. Imela sem tudi ponudbe drugih držav. Odločena sem bila, da če bi nekoč igrala za reprezentanco, bi igrala le za Slovenijo, ki mi je veliko dala. Svojo pravo rokometno pot sem začela tam, številni so mi pri tem pomagali, Slovenija je bogato prispevala k temu, kar sem zdaj. Na ta način sem pokazala hvaležnost. Odločila sem se in ni mi žal. Poleg tega iz Krima poznam vse v reprezentanci.
Kakšno oporo ti daje v življenju vera?
Rojena sem v Grčiji. Spomnim se, kako smo vsako nedeljo z družino hodili v cerkev. Evangeličanska vera mi je pomagala, da sem ostala dober človek. Mislim, da sem zaradi nje lepo vzgojena. Imela sem svobodo, delala sem lahko, kar sem hotela. Če sem hodila v cerkev, to ne pomeni, da se nisem šla za konec tedna zabavat s prijatelji ali da nisem česa spila. A mama in oče sta vedno vedela, da mi lahko zaupata. Zaradi vzgoje nikoli nisem zabredla v drogo ali kaj podobnega, čeprav je bila priložnost za to.
Evropsko prvenstvo pred domačimi navijači
