Neža Logar prihaja iz Škofje Loke in ima 16 let. V prostem času rada bere in preživlja čas z družino. Po končani srednji zdravstveni šoli namerava študirati medicino in nekoč postati pediatrinja. K tej odločitvi jo je vodila tudi preizkušnja, ki jo je prestala pred dvema letoma – premagala je raka.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Bolečine so se stopnjevale
Začelo se je s slabim počutjem spomladi 2020, v spodnjem delu trebuha pa je zatipala izboklino. “Ravno se je začela korona in je bilo težko priti do zdravnika. Doma nismo delali preplaha.” Nekega junijskega večera je dobila vročino in naslednji dan obiskala pediatrinjo, ki buli ni posvečala preveč pozornosti, dejala je, da bo lahko slej ko prej izginila. Mama je poklicala še ginekologinjo, ki ji je na podlagi telefonskega pogovora predpisala hormonske tablete, z jemanjem pa ni začela.
Konec julija so bile bolečine že tako močne, da Neža ni več mogla vstati iz postelje. Mama je spet poklicala pediatrinjo in zahtevala, naj jo napoti na dodatne preiskave. “Takrat se je vse začelo odvijati zelo hitro, v roku dveh tednov sem po številnih pregledih inodvzemih dobila končno diagnozo: Ne-Hodgkinov limfom.” Od začetka simptomov do končne diagnoze je preteklo približno pet mesecev.
Sprejemanje diagnoze je prihajalo počasi
Neža pravi, da je imela s sprejemanjem diagnoze precejšnje težave. “Ko sem izvedela za diagnozo, je bil ogromen šok. Potrebovala sem nekaj tednov, da sem se pobrala in začela dojemati, da imam raka.” Zelo jo je motilo izpadanje las, med zdravljenjem pa se je spopadla še z drugimi stranskimi učinki in spoznala, da so lasje pravzaprav še najmanj, kar lahko izgubi.
Po nekaj mesecih je tudi s pomočjo pogovorov s prijateljico Špelo začela sprejemati svojo “golo pričesko” in tudi nehala nositi rutke in pokrivala. “Sprejela sem se tako, kot sem. Govorila sem, si, da so lasje še najmanj, kar lahko izgubim. Zrastli bodo nazaj. Bolj je pomembno, da se pozdravim.”
Veliko časa v bolnišnici
Zaradi covida z drugimi otroki na oddelku ni imela veliko stikov. “Zelo mi je pomagalo, da sem se lahko pogovarjala z otroki in mladimi, ki so preboleli raka. Drugače je, če se o tem pogovarjaš z nekom, ki je to izkušnjo že prestal in razume stvari, kot pa s sošolci in sošolkami, ki tega ne razumejo.”
V času preizkušnje ji je najbolj stala ob strani mama, ki je bila tudi ves čas zdravljenja z njo v bolnišnici. “Prvi teden ali dva so drugi tolažili mene, nato pa jaz njih.”
Po vsaki kemoterapiji je zaradi slabega imunskega sistema zbolela in tudi potem, ko ni prejemala kemoterapije, večino časa preživela v bolnici. “Kar trikrat sem imela neopredeljeno sepso in šla nazaj v bolnico, kjer so me z antibiotiki spravili k sebi.”
Izziv vračanja med vrstnike
Nekoliko grenka izkušnja ji ostaja s sošolci iz osnovne šole, saj bi si z njimi želela več stikov, kot so jih imeli. “Ko so izvedeli, da sem zbolela, so me klicali in mi pisali, da mi želijo vse dobro, da mislijo name in komaj čakajo, da se pozdravim in se spet vidimo. Sčasoma so stiki popolnoma izginili. Tudi ko sem šla na valeto, so me z izjemo treh sošolk le gledali od daleč in niti živijo niso hoteli reči.” V srednji šoli je spoznala nove sošolke, s katerimi se zelo dobro razumejo in so v rednih stikih tudi med poletjem.
Neža je dejavna pri Inštitutu Zlata pentljica in prav problematika vnovičnega navezovanja stikov z vrstniki je eden od vidikov, ki ga želijo osvetliti. “Skušamo izpostaviti, da je res problematično, ko se po zdravljenju spet vračamo v šole. Vrstnike je strah, kako bi pristopili do nas. Svetovala bi jim, naj se do nas obnašajo čim bolj normalno. Res je, da nismo v taki formi, kot so oni, ampak se želimo vključiti nazaj v družbo, kot smo bili del nje prej. Meni je med zdravljenjem veliko pomenilo, ko mi je kdo napisal zgolj kakšno malenkost, recimo da misli name.”
Bodoča pediatrinja
Izkušnja raka, ki jo je prestala, je še bolj pripomogla k njeni odločitvi za vpis na zdravstveno šolo. “Že kot otrok sem želela postati zdravnica, da bi zdravila druge. Zelo rada pa delam predvsem z otroki. Gotovo je k odločitvi veliko pripomogla tudi moja izkušnja. Ko sem bila v bolnici in sem opazovala zdravnike in medicinske sestre, se mi je zdela res osupljiva njihova odločitev, da pomagajo drugim in jih zdravijo.”
Dober mesec po začetku zdravljenja je Neži umrl dedek in spominja se ganljivega dejanja ene od medicinskih sester. “Z mami sva bili takrat ravno v bolnici. Medicinska sestra je prišla do naju, nama izrekla sožalje in še nekaj časa po tem smo se objemale.”
Zdravje je na prvem mestu
Že med zdravljenjem in tudi pozneje je začela razmišljati, kako se nekaterim zdi zdravje nekaj samoumevnega. “Z danes na jutri se lahko vse spremeni. Od takrat naprej skušam vsak dan živeti tako, da ne bom ničesar obžalovala. V tem času sem spoznala ogromno čudovitih stvari, za katere sem res zelo hvaležna.”
Decembra 2020 je imela po petih ciklih kemoterapije kontrolno magnetno resonanco. Slika je pokazala isto stanje kotna začetku in niti zdravniki niso vedeli, ali se tumor sploh odziva na kemoterapijo. “Ko niti zdravniki niso vedeli, kaj bi naredili, sem se res ustrašila in začela razmišljati, kaj bo, če umrem. Psihično sem bila v zelo slabem stanju. Takrat so me tolažili domači in prijatelji, ki sem jih spoznala v bolnici. Zdravniki so se potem le odločili za operacijo, pri kateri so mi odrezali 10 centimetrov črevesja in ga poslali na preiskave. Ugotovili so, da ni nobene sledi raka in je šlo samo za brazgotino. Za tem pa sem imela le še dva zaključna cikla kemoterapije.”
Februarja 2021 je zdravljenje uspešno končala. “Če sem v kakšnih hudih bolečinah ali pa začnem podoživljati kaj iz časov začetka bolezni, mi pride na misel, da bi se rak lahko ponovil. Te misli skušam izbrisati. Zadnja dva cikla kemoterapije sem imela preventivno, zaradi manjše možnosti, da bi se rak ponovil. To me zelo tolaži.”
Nežine besede ob koncu pogovora, ki jih vsekakor velja upoštevati, so naslednje: “Naj cenijo, kar imajo, in naj uživajo vsak dan.” Vsem, ki se borijo z zahrbtno boleznijo, pa svetuje, naj “zaupajo zdravnikom in razmišljajo čim bolj pozitivno, da se bo na koncu vse izšlo, kot je prav”.
