“Pamet lahko razreši, odreši pa le ljubezen”

Do duhovnika Karla Gržana vodi ozka in vijugasta pot. Marsikaj se mi podilo po glavi na poti do Konjskega vrha pod Raduho. Iskreno – tudi ščepec strahu, ali bova v teh apokaliptičnih mislih njegove zadnje knjige Ta krasni nori svet (Sanje, 2022) našla točko upanja.

Pa se je hitro razblinil že ob toplem sprejemu, še bolj pa ob besedah, iz katerih je vela ljubezen do slehernika, ki ga izraža prek prevpraševanja sodobnika z namenom, da širi upanje. Prav tisto, po kar sem morala priti po vseh tistih ovinkastih in ozkih cestah. Podobno kot v življenju.

Srečujeva se v vašem domu, ki je umeščen v čudovit košček stvarstva, precej daleč od hrupnega sveta. Zdite se mi kot sodoben puščavnik, ki iz te tišine vpijete v sodobni svet. Kdo je Karel tukaj in zdaj?
Bistveno vprašanje, res. Bogoiskatelj. Ne le iskatelj – ker bi ne mogel živeti, če bi ne dihal v enosti z Ljubeznijo, v izkustvu, da je Bog ljubezen. On umirja in poteši moja najgloblja hrepenenja. On vzbuja svetlobo misli, počutja. On me stimulira. Podpihuje. Navdihuje. Usmerja. Zato potrebujem to tihoto. Možganska kap, ki sem jo doživel pred dobrim desetletjem, mi je odprla to možnost – nova vrata.

Na kakšen način?
Iz izkustva lahko rečem, da ko se zaprejo ena vrata, se vedno odprejo druga. Mogoče je vmesni čas malce neugoden, ker Bog očitno ne mara prepiha – ena vrata se zaprejo, druga se še niso odprla. In sem čutil zaprtost na eni strani in še neodprtost tega, kar je pred menoj. Ampak vedno se potem odprejo vrata.

Po duši sem res puščavnik, potrebujem čas tihote, ki mi jo ta odmik omogoča za zaznavnost in globljo povezanost z vsem. Ko nismo več tuji sami sebi, ko nismo le površni in vstopamo v obnebje Svetega, zaznamo v Bogu utrip časa.

Katere so bile vaše temeljne preizkušnje, pomembne za rast?
Moja temeljna preizkušnja je bila vezana na idealizacijo. V nas je zapisan končni cilj. Izšli smo iz Boga in očitno je naše hotenje po rajskem. Ampak zdaj smo v svetu dvojnosti – v spoznanju dobrega in hudega, hrepenimo pa po rajskem stanju. In ko želimo to rajsko stanje vnesti v enega človeka ali institucijo, je to idealizacija. Stopnja idealizacije pa že kaže na stopnjo razočaranja.

Kot je pogosto tudi v partnerskih odnosih?
Za razočaranja niso usodni tisti, ob katerih jih doživimo, ampak mi, ker smo idealizirali. Ker nismo ozavestili, da je idealizacija past. Bogu hvala so me te krize osvobodile, da zdaj vsakemu puščam njegovo zgodbo življenja. Ne sodim, ne presojam, ker vem, da slehernika tako kot mene Nekdo vodi. V odnosu ohranjam to svobodo. To ne pomeni, da z bližnjimi nisem povezan, ampak da nisem zvezan. In to da dihati.

K vam prihaja veliko ljudi na pogovor. Kako zaznavate sodobnega človeka?
Zaznavam ga v hotenju, da bi se iz izgnanstva v površnost vrnil k svojemu osebnemu jedru in zato tudi v osebno pristnost v medsebojnem odnosu. Ko prihajajo ljudje k meni, se predvsem vračajo k samim sebi iz izgubljenosti. Tisti, ki manipulirajo z našim časom in prostorom, nimajo radi pristne, tople človečnosti, niso spoštljivi do človeka v njegovi osebni doživljajski resničnosti. Na nas želijo le profitirati. Zato so nas speljali v odtujenost od Boga, od stvarstva, razmišljamo predvsem o tem, kako bomo funkcionalni, ne pa, kako bomo osebni.

Črno-bela predstava sveta je vedno nevarna, ker nam odvzame polje barv in resno omejuje naše razumevanje situacije in možnosti, ki so nam na voljo.
Svet je vedno pisan, nikoli črno-bel. Ob takšnem podajanju novic, kot smo mu priča, nam mora zazvoniti alarm: gre za manipulacijo. Bog nam je dal "drugi štuk", torej možgane, ne zato, da drugi mislijo namesto nas in nas programirajo, saj nismo roboti, priključeni na umetno inteligenco Interesa. Bog nam je dal razum zato, da ga uporabljamo, in ne, da mislimo, kot drugi želijo, da bi mislili. Če ni dostojanstva razuma, tudi ni dostojanstva svobode.

Terjati moramo celovite podatke, mi pa smo v zadnjem obdobju informirani zelo enoumno. Kar pa je enoumno, je gotovo neumno, pravi Trstenjak. Če spoštujemo razum in svobodno voljo, bomo iskali raznolikost podatkov in vodili dialog na nivoju osebnih spoznavnih resničnosti. Samo Jezus je rekel zase upravičeno, da je Resnica. Niti eni izmed njegovih izjav niso mogli dokazati spornosti. Zato je pot, ki vodi v življenje. Mi, ljudje, pa imamo samo osebne spoznavne resničnosti, ki so material za dialog, za dopolnjevanje, sodelovanje in nadaljnje uvide.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, poletje 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.