Ob zaostrovanju vojne v Ukrajini se je papeška človekoljubna organizacija Pomoč Cerkvi v stiski (ACN) pogovarjala s škofom Pavlom Hončarukom iz škofije Harkov – Zaporožje, ki je z več kot 196.000 kvadratnimi kilometri površine ena največjih škofij v Evropi, primerljiva s celotnim ozemljem Sirije ali Belorusije, in pokriva skoraj celotno ukrajinsko ozemlje vzhodno od reke Dneper.
Trenutno skoraj 1.000 kilometrov dolga vojna fronta je skoraj v celoti na območju njegove škofije in tamkajšnja mesta so pod nenehnim obstreljevanjem. 44-letni škof v pogovoru s p. Jurijem Blazejewskim za omenjeno človekoljubno organizacijo opisuje trenutno življenje v svoji škofiji.
Pogovor je pripravila organizacija ACN (Aid to the Church in need), partner globalne Aleteie.
Ali lahko opišete razmere v svoji škofiji, ki je postala glavno prizorišče te strahotne vojne?
Naša Cerkev je živa in dejavna. Duhovniki in verniki so na svojih mestih, molitev se nadaljuje, prav tako vsakdanja bogoslužja v župnijah. V nekaterih več, v drugih manj, odvisno od kraja: tam, kjer so vojne dejavnosti intenzivnejše ali so ozemlja zasedena, te možnosti ni. Kljub temu naša Cerkev služi ljudem, ostarelim in otrokom ter pomaga ukrajinskim vojakom, ki branijo našo domovino.
Pred nekaj meseci ste razmere v svoji škofiji opisali kot pretresljive in boleče. Morda je na začetku vojne obstajalo upanje, da se bo končala prej, zdaj pa je jasno, da bo še trajala. Kako se počutite po petih mesecih vojne?
Prvi pretres je minil, zdaj vlada nenehna napetost. Ves čas smo v pričakovanju, še posebej takrat, ko pride do obstreljevanja in ni jasno, kdaj in kje bo udarilo. Pred dnevi je bilo to približno 1.000 do 1.200 metrov od nas, v ravni črti. Sinoči so bombe udarile nekje zelo blizu nas. Vem, da ne bom slišal rakete, ki me bo zadela. Ko slišim eksplozijo, to pomeni, da sem še živ. Pripravljeni smo na nenadno in nepričakovano smrt. To pomeni, da pogosto hodimo k zakramentom, predvsem k spovedi. To je povsem nova izkušnja, drugačen način življenja. Zjutraj vstanem in se zavem, da sem živ.
Poleg te bolečine pa trpljenje doda še občutek nemoči, saj človeka v celoti preplavi. Zlo je tako veliko in tako cinično, da velike tega sveta strmoglavi z njihovih prestolov.
Vojne je zelo preprosto sprožiti, toda kako jih ustaviti?
Po drugi strani pa sredi vojne vihre ves čas opažamo velika znamenja Božje navzočnosti, in sicer v srcih ljudi, ki služijo na različnih mestih kot vojaki, zdravniki, gasilci, policisti, pa tudi v drugih službah. Ko se zazremo v obraze teh ljudi, smo lahko priča veliki, božanski moči ljubezni, s katero jih navdihuje Bog.
Kakšne so trenutno razmere v Harkovu? Ali se ljudje vračajo, so morda zdaj spet začeli odhajati?
Razmere se nenehno spreminjajo. Nekdo si recimo pride ogledat svoje stanovanje, vendar takoj spet odide. Na splošno ljudje odhajajo, ker je Harkov stalna tarča obstreljevanja. Streljajo pred kosilom, po kosilu, ponoči. Smo zelo blizu frontne črte, dobesedno dvajset kilometrov.
Pred vojno je imelo mesto Harkov 1,7 milijona prebivalcev. Zdaj jih je okoli 700.000, kar je manj kot polovica. Toda druga mesta v škofiji, kot so Slovjansk, Kramatorsk ali Bakhmut, so zelo nevarni kraji, ki dejansko ležijo na vojnem območju. Skoraj vsi so že pobegnili, v teh mestih je ostalo zelo malo ljudi.
Kakšno je vsakdanje življenje v mestu, ki je pod nenehnim ognjem?
Položaj vsake družine ali vsakega posameznika je drugačen. Če je nekogaršnja hiša nepoškodovana, ima kje živeti, in če ima službo, ima tudi sredstva. Če je hiša uničena, ta človek nima kje živeti. In če nima službe, če je bilo njegovo delovno mesto uničeno, ostane brez sredstev. In če je bil poleg tega še ranjen …
Včasih imajo ljudje le tisto, kar so imeli na sebi, ker je vse skupaj zgorelo skupaj s hišo. Zato nekateri ljudje potrebujejo oblačila, nekateri čevlje, zdravila ali hrano, nekateri potrebujejo samo podporo, nekateri pa prostor za bivanje. Drugi potrebujejo nekoga, ki bo njihovo družino odpeljal na varno. Pred nami je veliko težav in nalog.
Ali imajo ljudje dostop do stvari, ki jih potrebujejo? Ali obstajajo možnosti za delo?
Po ocenah je uničenega približno 15 odstotkov mesta. To je nepopravljiva škoda. Toda mestna infrastruktura deluje in lahko prenese obremenitve.
Tisti obrati in podjetja, ki lahko, še naprej obratujejo, ljudje imajo tam še vedno delo, nekatera pa so bila v celoti preseljena v druga ukrajinska mesta. Prav tako še vedno obratujejo bolnišnice in občinske službe, ki skrbijo za elektriko, plin, vodo, kanalizacijo, odvoz smeti, čiščenje ulic in javni prevoz. Vse deluje.
Če kaj uničijo, po štiriindvajsetih urah sploh ne veste, da se je kaj zgodilo, komunalne službe vse počistijo in odpeljejo. Tudi gasilci, policija in druge službe v celoti obratujejo. Ljudje poskušajo normalno živeti, čeprav je vojna v našem mestu tako zelo navzoča. Šole in univerze obratujejo prek spleta.
V nekaterih mestih, ki so daleč od fronte, ljudje nič več ne upoštevajo alarmov za zračni napad. Kako je v Harkovu, ali se ljudje skrivajo ali opozoril ne upoštevajo in preprosto živijo svoje življenje?
Na začetku vojne so se ljudje ob obstreljevanju bolj odzivali, običajno niso zapustili kleti in zaklonišč. Mnogi sploh niso prišli ven, ves čas so živeli tam, in nekateri so še danes zelo panični. Na nekaterih ulicah ljudje skoraj niso čutili, da je vojna, saj je bila tam popolna tišina. Obstajajo pa tudi soseske, kjer je vse uničeno. Opažam, da je večina ljudi postala pogumnejša, utrujena psiha začne zatirati občutek nevarnosti.
Kakšne so varnostne razmere?
Ljudje stojijo naokoli in se pogovarjajo, ko je obstreljevanje daleč, ko pa se streli približajo, se razpršijo. Ko pa se dve ali tri minute ne zgodi nič, ljudje spet pridejo ven. Pred dnevi je oče s sinom vozil avto. Prišla sta v mesto, da bi vložila dokumente za študij, in se vračala domov. Nenadoma je avto zadel strel. Od avtomobila je ostalo nekaj pločevine, njuni trupli pa sta bili raztrgani na koščke.
Kot vidite, se ljudje med obstreljevanjem še naprej vozijo in nekateri bodo preživeli, drugi pa ne. Vendar nikar ne mislite, da so ljudje neodgovorni. Nevarnost traja tako dolgo, da se jo je treba nekako naučiti spregledati, obenem pa je treba tudi razmišljati in sprejemati odločitve. Prej ljudje nevarnosti preprosto niso obvladovali: najprej so zbežali, potem pa so začeli razmišljati. Toda zelo naporno je, če moraš v enem dnevu desetkrat pobegniti.
Kako Cerkev v vaši škofiji sodeluje z begunci in notranje razseljenimi osebami?
V Harkovu imamo Marijine očete in Karitas, ki pomagajo razseljenim osebam, saj je v mesto prišlo veliko ljudi, ki so izgubili svoje domove. Tu, nedaleč od meje, so pred dnevi v eni sami vasi porušili dvajset hiš. Ruska vojska preprosto uničuje naše ukrajinske vasi, preživeli pa bežijo v mesto, ker na deželi ni več mogoče živeti. V Harkov prihajajo tudi razseljene osebe iz bližnjih vasi, čeprav mesto še vedno vsak dan obstreljujejo.
Dejavni smo tudi v drugih krajih, pomagamo z razdeljevanjem človekoljubne pomoči, stvari za otroke, hrane, plenic ali pa smo na voljo za pogovor. Takšni primeri so v Poltavi, Sumiju, Konotopu, Dnipru, pa tudi v Zaporožju in Pokrovsku.
Prevedla Mojca Masterl Štefanič.
