Skupina Čedahuči z vodjo Blažem Učakarjem je na slovensko sceno prišla pred osmimi leti. Njihova glasba, ki je mešanica indie folka, americane, folk-rocka in countryja, poboža dušo in te premakne od znotraj. Lepa so tudi njihova besedila: "Da te preberem z vsemi klicaji in napakami, z vsemi vprašaji in razvadami, od A-Ž. Ker tebe izberem, tudi kadar sva v temi. Ne, ničesar ni, česar ne moreva napisati." Če bi radi spoznali skupino, berite dalje.
Čedahuči projekt
Čedahuči je osnoval Blaž Učakar in skupaj s svojim prijateljem iz vrtca Matjažem Jeklinom počasi okrog sebe zbiral glasbenike, ki so se sicer pogosto menjali, zato je Čedahuči bolj glasbeni projekt kot skupina. Vsekakor pa velja, da je to skupina ljudi, ki uživa v igranju, ima rada glasbo in išče nove, zanimive harmonije. Ne moremo jih popredalčkati, saj je njihova glasba mešanica stilov. Na splošno pa so njihove pesmi popularne in imajo kompleksnejše aranžmaje.
Leta 2013 so izdali prvo predstavitveno malo ploščo, leta 2017 zgoščenko z desetimi pesmimi in leto pozneje zgoščenko, ki so jo – malo po svoje – ustvarili v le 250 izvodih ter jo prodajali kar po svojem koncertu in jo povsem razprodali. Lani pa je izšel tudi njihov prvi digitalni album.
Gal Gjurin njihov mentor
Nedvomno je bil Gal Gjurin tisti, ki je bil zaslužen, da so lahko Čedahučiji stopili na slovenske glasbene odre. Na začetku poti je bilo zelo težko najti prostor, kjer bi skupina vadila. Gal jih je povabil v svoj studio, v katerem so bili vse do leta 2017. Pri njem so posneli tudi dva albuma, Čedahuči (EP) in Severnico. Gjurin jim je posojal tudi inštrumente iz ogromne zbirke, ki jo hrani, kar jim je odprlo horizonte.
Blaž pripoveduje: "Gal me vedno znova navduši. Že ko sem mislil, da sem ga dodobra spoznal, me je presenetil. Tako dobro je igral na klavir, da sem bil povsem iz sebe. Nikdar ga namreč nisem videl, da bi vadil ali se kaj dosti trudil, vedno pa je čudovito igral in nisem ga mogel ujeti. Sam se namreč zelo trudim in redno vadim tehniko, pri njem pa tega nisem opazil. Enostavno mu je dano razumevanje glasbe in glasbil."
Hrvati uživali ob slovenski glasbi
Učakar nam izda zanimiv utrinek s koncerta skupine v Tvornici kulture v Zagrebu. Pred nastopom so se Čedahučiji spraševali, kako bodo Hrvati sprejeli koncert, saj je ves potekal v slovenskem jeziku. Dvomi so kmalu izginili. "Od ljudi smo prejeli zelo lep odziv. Sredi koncerta sem publiko vprašal, ali me razumejo, pa so dejali, da gre, če govorim počasi. V pesmi Ljubo doma, kjer je verz Gledam na zahod, se je publika izredno zabavala. V hrvaščini namreč zahod pomeni stranišče, Tvornica kulture pa je imela vstop na stranišče ravno tik ob odru," v smehu pripoveduje Blaž.
Doda še, da je po koncertu k njemu prišla neka Zagrebčanka in se zahvalila za nastop, saj že dolgo ni imela priložnosti slišati slovenske glasbe. Dejala je, da je zelo uživala.
Najbolj ploden je čas tik pred rokom
Trenutno so v zasedbi trije, na odru pa jih je bilo tudi petnajst, pravi Blaž. Stari so od 24 do 33 let. Blaž igra klaviature in kitaro, v skupini je glavni vokalist in tudi pisec pesmi. Sicer pa je njihova zbirka instrumentov na odru zelo pestra: večinoma jih spremljajo banjo, (elektronske) hammond orgle, bariton saksofon, klarinet, violina, bobni, kontrabas.
Blaža vprašamo o tem, ali se mu navdih za pesmi rodi spontano. Pripoveduje, da navdih običajno pride takrat, ko časa za pisanje nima in bi moral početi kaj nujnejšega. A ko pride ideja, je ne zanemari in si zanjo vedno vzame čas ter takoj posname kratek demo. K njemu se vrne pozneje in ga obdela. V smehu pove, da je v študentskih letih najbolj plodno obdobje za pisanje pesmi ravno čas pred izpiti na fakulteti in čas pred roki za oddajo.
V glasbi radi raziskujejo
Na svoji spletni strani so Čedahučiji zapisali, da poskušajo igrati na čim višji ravni. Blažu zastavimo vprašanje, kaj to zanj pomeni. Razloži nam, da to v praksi pomeni raziskovanje glasbe, v katerem se poskušajo premikati naprej. Ko pogleda nazaj na same začetke skupine, opazi ogromen napredek v smislu kompleksnosti harmonij, razumevanja glasbe, pa tudi števila posameznikov v bendu. Strinja pa se s tem, da so ves čas ohranjali radovednost in zagon. Če so ostali na določeni ravni, je bilo to le začasno, nato so spet poskušali igrati bolje in tudi bolje razumeti harmonije.
Ali se mu zdi, da mora pesem nujno nekaj sporočiti, ali gre lahko le za užitek v pretakanju glasbene harmonije? Učakar odgovarja, da pri tem ni pravil: "Slišal sem že pesmi, ki nimajo nekega jasnega sporočila, a se je pri poslušanju v meni navznoter vseeno nekaj premaknilo. Ko poslušam določene pesmi, sem na koncu drugačen, v meni se nekaj spremeni. Zgodi se duhovni premik, ki se me dotakne, me gane in od te lepote celo dobim mravljince."
Materni jezik se nas dotakne povsem drugače
Učakarju se zdi, da je v slovenščini mogoče pisati čudovite pesmi. Našteje nam kar nekaj pesnikov, ki so to dokazali. Med njegove najbolj priljubljene sodijo Gregor Strniša, Kajetan Kovič in Janez Menart. "Materni jezik se nas dotakne na drugačen način, kot se to zgodi pri tujih jezikih. V literaturi, ki je pisana v slovenščini, je mogoče začutiti presežni vidik. Če rečemo 'ljubim te' v slovenščini, to izgovorimo takrat, ko to zares mislimo. 'I love you' pa hitro pride iz vsakega izmed nas. Za temi besedami ni moči bitja. To se pri Slovencih lahko zgodi le v materinščini."
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.