Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Berete poseben intervju – pripoved, pričevanje o življenju univerzitetno izobražene gospe srednjih let, ki je bila nekoč prostitutka v Sloveniji. Prihaja iz Ukrajine. Večinoma je vedela, v kaj se spušča. Premamile so jo sladke besede prijateljice. Hotela je zaslužiti za stanovanje, to ji je tudi uspelo. Vrnila se je domov, od koder pa jo je spet pregnala vojna. Zdaj trdo dela, ne vedoč, kaj prinaša prihodnost. Za potrebe tega pogovora se je umaknila v anonimnost.
Kakšno je bilo vaše življenje, ko ste delali v nočnem klub?
Zaposlena sem bila za polovični delovni čas, kot barska plesalka, delala pa sem veliko več. Nisem smela hoditi ven, če pa že, sem morala povedati, kam. Nisem smela navezovati stikov. Bila sem popolnoma pod nadzorom. Nekoč se je zgodila policijska racija, takrat se je zame začelo novo življenje. V klubu sem s presledki delala osem let.
Že pred racijo sem prosila, da me lastnik lokala izpusti, da ne morem piti toliko alkohola. Morala sem se omamljati z njim. Izpuščena bi bila v zameno za denar, a ga nisem imela dovolj, da bi se odkupila. Nisem poznala ne slovenskega jezika ne zakonov, zato sem ostala. Razmišljala sem, da bi dala odpoved, a sem bila prepričana, da to ne bi bilo mogoče, ker je imel lastnik moje papirje.
Vam prijateljica, ki vas je povabila, ni pomagala?
Rekla mi je, da delovno dovoljenje, zdravstveno zavarovanje, zaposlitev in drugi dokumenti stanejo več tisoč evrov. Varčevala sem, da bi jih zbrala. Ko sem izplačala vse, mi je obrnila hrbet. Pozneje sem izvedela, da lastnik za to ne jemlje denarja. Tako sem dojela, da me je izkoristila in za plačilo pripeljala sem. Veliko je bilo obljub: da bom na uporabo dobila stanovanje, avto, da je neko dekle domov odneslo 300 tisoč evrov … Jaz sem mnogo, mnogo manj.
Ste se počutili kot v kletki?
Ne bi rekla tako. Lahko smo zaslužile, ampak prek lastnikov. Nakazovali so nam plačo, ki smo jo vračale. Denar pa smo dobile na druge načine. Prek pijače, ki je bila nekajkrat dražja kot običajno. Mala radenska je tako stala kar 22 evrov. V enem mesecu sem morala spiti za določeno vsoto pijače na račun strank. Če ne, sem morala ostanek plačati.
Nočno življenje ni normalno življenje. Spale smo do štirih popoldne. Bile so prepovedi, omejitve, denarne kazni, dežurstva, kot na taborih. Plesala sem in prodajala svoje telo. Lahko sem šla v gozd na sprehod, a če me kaki dve uri ni bilo nazaj, sem že dobila klic, kje sem. Zasebnega življenja ni bilo. Za en mesec na leto smo lahko šle domov, to je bilo to.
Ste se počutili razčlovečeno?
Skrivala sem, kaj počnem. Moj cilj je bil, da zaslužim za stanovanje v rojstni državi. Razbito je bilo, staro, a je moje. Z očetom, ki je pred kratkim umrl, sva ga prenovila. Za to sem trdo varčevala. A se je zavleklo, vmešal se je tudi alkohol. Padla sem v tako družbo. Pozneje sem dojela, da za moje zdravje seveda to nikakor ne bo dobro. Veliko smo pili. Ko sem zaslužila dovolj za stanovanje, sem odšla. Nato me je "prijateljica" spet zvabila nazaj. Potrebovala sem denar za obnovo.
Ste kdaj vprašali kako stranko, zakaj prihaja v nočni klub?
Vi mi povejte, ali gre lahko poročen moški v petek zvečer ven v tem smislu. Lahko tudi žena gre za vso noč? To ni družina. Večina strank je bila poročena. To so bili 50-, 60-letni moški. Nekateri so celo zelo hvalili svoje žene in otroke. Kaj pa potem počnete tu, sem jih spraševala. Za popestritev življenja, se je glasil odgovor. Mladi pa so prihajali zaradi zabave.
Kdaj vam je bilo najtežje in na koga ste se tedaj oprli?
Najtežje mi je bilo začeti normalno življenje. Abstinirati od alkohola, navezovati stike, lagati o svoji preteklosti, preklopiti na dnevno življenje. Predstavljajte si, da pet let hodite spat ob sedmih zjutraj, nato pa morate naenkrat takrat vstajati. V oporo mi je bila socialna delavka.
Kakšno življenje živite zdaj?
Delam v gostinstvu. Dve leti sem pošiljala razne prošnje kot zmešana, da bi delala v stroki, za katero sem se šolala. Potem sem dobila ponudbo za prevajanje – zaslužila bi komaj za prevoz. Tako sem pristala v strežbi.
Ste vsaj malo srečni?
Če bi vedela, da me oče čaka doma in da ni vojne, bi bila srečna, da. Prejšnje življenje sem pozabila kot grozljivko. Premlela in malo pozabila sem pretekle dogodke. Če bi me o tem spraševali pred nekaj leti, bi verjetno jokala. Zdaj ne.
Kako doživljate vojno v Ukrajini?
Mislila sem, da sem si že uredila življenje, našla svoj kot, nato pa je umrl oče, začela se je vojna. Zdaj sem v Sloveniji. Prišla sem marca, pri Lvovu smo prečkali mejo petega marca. Imeli smo dva meseca, da se pripravimo. Sirene so tulile tudi po šestkrat ali osemkrat na dan. Grozno je bilo.
V vlaku, ki je potoval proti Poljski, nas je bilo v prostoru za šest ljudi kar 18. Večina žensk z otroki. Ko je začela tuliti sirena, se je vlak upočasnil na približno pet kilometrov na uro. Pritekla je odgovorna oseba, ki je zakričala, naj izklopimo telefone. Vse luči so se ugasnile. Otroci so začeli jokati, kričati. Nekaj podobnega se je dogajalo 25 ur. Mislila sem, da ne bomo prišli do Slovenije. Na meji smo stali vso noč. Del poti smo opravili s taksijem.
Koliko časa ste potrebovali, da ste se čustveno postavili na noge?
To se je zgodilo po smrti mojega očeta. Tedaj sem dojela, da bi vse življenje lahko preživela drugače. Vsa dejanja nosijo s sabo svoje posledice.
Kaj bi svetovali dekletom, da se izognejo poti, podobni vaši?
Naj študirajo, delajo, si ustvarijo družino. Naj imajo normalno življenje.
