Zgodba nekdanjega prestopnika: Delam napake, vendar padci niso več tako grozni, kot so bili včasih

"Če mi Bog ne bi pomagal, sem imel za vsak slučaj v žepu amfetamine. To veliko pove o moji takratni duhovnosti in duševnem stanju," je v pričevanju za poljsko izdajo Aleteie izpostavil Zbiginew Kacprzak, ki je imel nekoč težave z različnimi vrstami odvisnosti, posledično pa je bil na preizkušnji njegov zakon.

Preden je v svoje življenje sprejel Jezusa, je prehodil pot, polno ovir. Odraščal je v družbi kriminalcev, ulica pa mu je predstavljala dom. Pri zgolj osmih letih je bil član dobro organizirane hudodelske združbe mladoletnikov. "Spoštovanje smo gradili s silo in pestmi. Nisem več ločil med pravilnim in napačnim."

Pri enajstih letih je začel popivati. Oče ga je od tega skušal odvrniti in ga nekega dne tako močno pretepel, da ga je poškodoval.

Zbiginewov oče je po hudi nesreči postal alkoholik in psihični bolnik. Ko se je nekoč vračal iz službe, ga je skupina mladeničev vrgla iz tramvaja. Z glavo je udaril ob pločnik, zato so mu morali v del čelne kosti vstaviti ploščico. "Čeprav je bil oče nasilen do mene, sem rad preživljal čas z njim. Nisem se čutil odgovornega, nisem hodil v šolo in nihče ni imel nobene avtoritete nad mano. Sedel sem z njim v skrivališčih in si ogledoval stvari, ki jih danes ne bi pokazal niti odraslemu, kaj šele otroku. Moja psiha je bila ves čas izkrivljena."

Njegovi starši so umrli v razmaku enega meseca – najprej mama, nato še oče zaradi zastrupitve z alkoholom. Z bratom jima je bilo najhuje ob mamini smrti.

Postal je še bolj agresiven. "Izogibal sem se vprašanjem, na katera nisem poznal odgovora. Z udarci sem reagiral na strah in bolečino. Bil sem bolj introvertiran. Počutil sem se tudi manjvrednega od drugih. Nekaj let sem bil v nekakšni apatiji in ob tem popival."

Spoznal je dekle in njuno prijateljstvo se je kmalu prelevilo v ljubezen. Poročila sta se in po letu dni sta se jima rodila dvojčka. "Živeli smo v hiši ženinih staršev in takrat so se začele težave." Njegov zakon je začel razpadati.

"Kot mož in oče sem padel na izpitu. Veliko sem potoval po državi, ženo in majhna otroka pa puščal same. Začel sem varati. Šest mesecev sem živel stran od doma. Ko sta imela sinova tri leta, sem prišel do spoznanja, da je najinega zakona konec."

Odselil se je od doma in nadaljeval s svojim življenjem. Tudi takšno življenje mu ni prinašalo sreče. "Ženski, s katero sem imel takrat razmerje, sem sporočil, da se bom vrnil k družini."

Žena mu je dala drugo priložnost, čeprav je bila njena družina proti temu, da spet živi pri njih. "Medsebojno zaupanje sva zgradila tako rekoč iz nič. Rodila se nama je še hči. Ženi sem obljubil, da je nikoli več ne bom prevaral. Držal sem besedo. Toda še vedno sem kar naprej bežal od doma, pil in hodil na zabave. Sodelavci so mi bili najpomembnejši, pomembno je bilo njihovo mnenje. Še vedno sem bil zaslepljen od zla."

Nekega dne ga je šokiralo spoznanje, ko mu je hčerkica dejala, da se ga boji. "Prijela me je za roko in me prosila, naj neham piti. Oba sva začela jokati. Tistega dne je bil taščin god. Šel sem v sobo, na mizi je bil kozarec, toda nisem več hotel piti. Vsi so bili šokirani, ker sem zadnjih sedem mesecev pil vsak dan."

Zbiginew se je od alkohola zatekel k delu, ki je postalo njegova druga odvisnost. "V službi sem iskal izpolnitev. Sodelavec mi je ponudil rešitev – amfetamine –, s pomočjo katerih sem lahko delal vedno več in nisem bil utrujen." Ko jih je zaužil, je njegova potreba po spancu minila, tako je lahko delal tudi po 20 ur na dan ...

Po določenem obdobju ga delo ni več izpolnjevalo, pojavile so se samomorilne misli. "Imel sem celo načrt, da končam svoje življenje. Odločil sem se, da bi se peljal po prometni cesti in se z avtom zaletel v tovornjak. Hitro bi trčila, jaz pa ne bi ničesar čutil. Načrt sem spremenil v akcijo. Nisem želel ogrožati življenja nikogar drugega, zato sem izbral tovornjak."

Toda tudi v najhujši bedi je nad njim bdel Bog. Na prometni cesti, po kateri vsak dan pelje dvajset tisoč avtomobilov na dan, se je 15 kilometrov vozil brez prižganih luči in ni srečal nobenega avtomobila. "Vrnil sem se domov. Moje telo je bilo pod vplivom drog, vendar mi psiha ni dovolila, da bi se ustavil."

Na samomor je pomislil še drugič. "Vozil sem se sem in tja. Stal sem pod nekim viaduktom. Bog je spet ustavil svet. Vse, ki so storili samomor, sem imel za strahopetce, nato pa sem si hotel vzeti življenje sam. Odločil sem se, da grem domov." Vso pot je jokal in se nato vrgel v objem ženi, ki mu je odprla vrata. Postopoma se je začelo njegovo osvobajanje.

Nekoč se je udeležil svete maše za ozdravljenje. "Tja sem šel bolj iz radovednosti. Že nekaj let nisem bil pri spovedi. Boga sem prosil za pomoč. V nekem trenutku me je prevzela Božja ljubezen, kakršne še nikoli nisem izkusil in je še vedno ne znam pojasniti. Padel sem na kolena in v srcu zaslišal naslednje besede: 'Zakaj si prišel k meni?' Oziral sem se naokoli, toda nihče ni govoril z menoj. Bogu sem odgovoril: 'Veš, po kaj sem prišel.' Nenadoma sem začutil globok mir."

Če mu Bog ne bi pomagal, je imel za vsak slučaj v žepu amfetamine, se spominja. Po odhodu iz cerkve se je čutil svobodnega. "Vendar me je bilo strah. Dve leti in pol sem jemal amfetamine in brez njih nisem mogel živeti. Naslednji dan sem se zbudil z nasmehom na obrazu."

"Bog mi je dal novo življenje. Šel sem k spovedi. Začutil sem željo, da bi prejel obhajilo. Spoznal sem, da želim služiti Bogu in izpolnjevati njegovo voljo. Včasih ne gre, sem šibek človek, delam napake in padem, vendar padci, zahvaljujoč njegovi milosti, niso več tako grozni, kot so bili včasih."

Zbigniew pravi, da je Bog tisti, ki skrbi zanj. Med drugim si vsak dan vzame čas za molitev, češčenje in branje Svetega pisma. "Rad pričujem o Bogu. Pošilja me k odvisnikom, v težke zakone." Izpostavlja, da je vsakdanje življenje z Bogom popolnoma drugačno. "Ne skrbijo me težave in ovire v mojem življenju, nisem žalosten. Prosim tudi za okrepitev vere."

Zadnja leta je voditelj evangelizacijske skupnosti mladih, ki so jih v preteklosti prizadeli njihovi bližnji. Večina od njih nima stikov s starši in so prestali številne težke preizkušnje. "Mnogim predstavljam očetovsko avtoriteto, ki je nimajo. Vem, da jih ne smem pustiti na cedilu. Vlogo jemljem kot poslanstvo in spodbudo k vsakodnevnemu boju z lastnimi slabostmi."

Vsem, ki so trenutno daleč od Boga in ne vidijo globljega smisla svojega življenja, želi, da bi imeli vedno v mislih, da jih ima Bog rad, ne glede na vse. "Če je kdo od vas pred prepadom in ne vidi izhoda iz težke situacije, sem jaz dokaz človeka, ki ga je Bog pripeljal nazaj iz globine zla."

"Vsakega od nas je poklical na določeno pot. Če samo gledaš v tla, ne boš videl, kaj je globoko v tebi. Zato poklekni in ga prosi za pomoč. Hudič je tako ponosen, da ne bo slavil Boga ali se ponižal pred njim. Mi pa smo ustvarjeni po Božji podobi, zato dvigujmo glavo proti nebu in prosimo Boga za podporo. In ko mu daš svoje srce, ga bo spremenil. Živeti z Bogom pomeni imeti polno življenje!"

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.