“Če bomo ustvarjali skupnosti, kjer se bodo mladi dobro počutili, bodo tam tudi ostali”

Salezijanec Viktor Ganc prihaja iz Sevnice, kjer se je tudi prvič srečal s salezijanci. Po študiju v Italiji je svojo duhovniško pot začel kot kaplan v Boštanju. Nato je bil sedem let v Mariboru. Bil je eden od ustanoviteljev tamkajšnjega mladinskega centra in začetnik festivala Ritem duha, ki se je preimenoval v Ritem srca.

Ko je prišel v Maribor, centra še ni bilo, zato je, ker izhaja iz železničarske družine, tja pripeljal star vagon. Preoblikovali so ga v igralnico in prostor za pogovore, za potrebe oratorija pa je uredil še vojaški šotor in nekaj kontejnerjev. Kot pravi, so začeli, kot bi začel Don Bosko.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Po tem je bil za 16 let poslan v Črno goro, kjer je bil prav tako zadolžen za mladinski center, ravnatelj tamkajšnje salezijanske skupnosti ter ravnatelj šole "Centar za obrazovanje i odgoj Don Bosko". Znotraj mladinskega centra se je veliko zavzemal za mednarodne izmenjave (Erasmus+).

Sedaj je že drugo leto v Celju, kjer vodi mladinski center, odgovoren je tudi za zavod Za vas živim in program PUM, je ravnatelj skupnosti. Kot pravi, mu ni nikoli dolgčas, svoj čas zelo rad preživlja z mladimi, kadar pa si zaželi nekaj oddiha, se rad usede na motor in odpravi na izlet ali potovanje.

Kaj je bil razlog, da ste se odločili ravno za salezijansko skupnost?
V Sevnici, od koder prihajam, je salezijanska župnija. Tam sem bil ministrant, pošiljali so me na duhovne vaje v Želimlje, veliko sem bil v stiku s salezijanci. Ko sem začutil, da bi postal duhovnik, še nisem imel dovolj znanja o salezijancih in Don Bosku, da bi si rekel, da bom salezijanec. To je raslo v meni v času noviciata in študija v Italiji, dobro sem se počutil v tej vlogi. Seveda mi zdaj ni niti malo žal, zelo sem vesel, da sem salezijanec.

Imel sem tudi srečo, da sem bil še pred študijem poslan v Don Boskove kraje, in sem eno leto preživel v kraju Chieri, kjer je študiral Don Bosko. Tam sem deloval v mladinskem centru in tamkajšnji salezijanski osnovni šoli. Pozneje sem študiral teologijo v Torinu, ter za vikende in med počitnicami deloval v različnih mladinskih centrih v Piemontu.

Tako sem bil ves čas v bližini Don Boska in njegove miselnosti. To je bila zame velika sreča, da sem bil lahko v teh krajih, kjer sem iz prve roke doživljal salezijansko tradicijo. Po končani teologiji v Torinu sem bil posvečen v duhovnika v ljubljanski stolnici.

Ste že od nekdaj čutili poslanstvo, da bi delali z mladimi?
Še pred odhodom v Italijo sem bil animator predvsem na vikendih za ministrante, ves čas sem se med mladimi dobro počutil, moje življenje je že od takrat ves čas prepleteno z mladimi. Če bi se moral danes še enkrat odločati za svojo pot, bi se težko našel drugje, saj me to poslanstvo zares osrečuje. Ko vidim mlade na igrišču, grem rad do njih in jih pozdravim, z njimi poklepetam.

Čeprav kot vsak človek tudi jaz kdaj potrebujem počitnice, vedno komaj čakam, da se vrnem nazaj v okolje, kjer so "moji" mladi. Včasih sem tudi za kak dan skrajšal počitnice in se prej vrnil, ker mi je manjkal tisti živžav in žoga na igrišču. To mi je pisano na kožo, z mladimi mi ni težko in vedno komaj čakam, da se zgodi kaj zanimivega.

Kako svetujete in pomagate mladim, ki potrebujejo vaš nasvet?
Salezijanski način razmišljanja o mladih ni le, da rešujemo njihove težave, ampak da z mladimi živimo, smo ves čas z njimi, in z njimi gradimo njihovo prihodnost, smo del njihovega življenja.

Salezijanci delujemo po principih preventivnega vzgojnega sistema, kar pomeni, da mlade že v naprej obvarujemo večjih težav, da potem ni treba reševati večjih problemov. Ko sem z njimi, se seveda odpirajo vprašanja in tu je zelo pomembno, da znamo mladim prisluhniti, da znamo pravilno razmišljati in odgovarjati.

Sam se predvsem najdem v preventivi. Seveda pa je potem poleg tudi pogovor, spoved, kjer poskušam mladim pomagati in jim dati čim boljše nasvete in odgovore na njihova življenjska vprašanja. Velik pomen v delu z mladimi ima tudi moj način življenja, moj dober zgled. Če imajo mladi ob sebi dober zgled, bodo tudi sami tako živeli in se trudili za dobro. Predvsem vrednote se prenašajo z zgledom.

S kakšnimi izzivi se kot salezijanec soočate pri privabljanju mladih? Kaj bi morala Cerkev po vaše še narediti, da je mladi ne bi zapuščali?
Cerkev velikokrat misli, da moramo pridobiti vse mlade, in to je po mojem prva napaka, saj to ni mogoče. Poskušati je treba poiskati prave kanale, preko katerih bi prišli do mladih.

Salezijanci imamo na primer centre, dvorišča, izobraževalne ustanove, naša vrata so odprta. Na naše dvorišče prihajajo mladi vseh ver. Treba pa je vsakemu dati svoje, predvsem je treba posredovati prave vrednote in videti, kaj je tisto, kar nekdo potrebuje, da bi napredoval, nekateri potrebujejo več, drugi želijo manj.

Naša občestva bi morala postati kot ena družina in to je tisto naravno okolje, kjer mladi začutijo ljubezen, da so pomembni, sprejeti, da jim skupnost pomaga v rasti, tako intelektualni kot duhovni.

To je seveda izziv tudi zame. Ves čas razmišljam, kako v našem mladinskem centru ustvariti tako skupnost. Razmišljam, kako organizirati več družabnih, debatnih, interesnih skupin, kako organizirati programe, ki bodo zanimivi za mlade znotraj nekega vrednotnega okvira. Vseh mladih ne bomo nikoli pridobili, morali pa bi začeti bolj intenzivno delati na tem.

Je pa res, da je morda za salezijance to nekoliko lažje, ker smo v nenehnem stiku z mladimi. Tu pa se odpira še eno vprašanje: je res vse odvisno samo od duhovnikov? Tudi laiki so zelo pomembni. Pri vsem tem je še veliko možnosti in prostora, vendar nam mora to postati izziv. Le skupaj z laiki lahko ustvarjamo take skupnosti.

Na kaj ste pri svojem delu z mladimi najbolj ponosni?
Ponosen sem na več projektov. Izpostavil bi na primer mariborski projekt "festival Ritem Duha", kot primer, kako se z malo animatorji lotiti enega velikega projekta. Ponosen sem tudi na svoje delo v Podgorici, kjer sem razvijal mednarodne izmenjave in tudi uspešne projekte z mladimi v mladinskem centru.

Vesel sem, da je mladim izkušnja Salezijanskega mladinskega centra pomagala k boljši zaposlitvi, izboljšanju družbenega statusa, kar nekaj mladih pa se je znašlo tudi v tujini, kjer nadaljujejo svoje življenje. Predvsem pa je pomembno da so ohranili vrednote v katerih so bili vzgajani.

V Črni gori je bil nek fant, ki sem ga vprašal, če bi bil animator. Privolil je, čeprav ni dobro vedel, kaj to pomeni. Potem je postal odličen animator, nabral je ogromno izkušenj in veščin. Pozneje je šel študirat ekonomijo in je med predavanji dostikrat rekel: "Ah, to je Viktor že zdavnaj povedal v šoli za animatorje!" 😊 Danes je vodilni v enem najboljših start up podjetij v Črni gori.

Kar veliko animatorjev je, ki so končali študij na Oxfordu in so danes uspešni profesorji, kakšen je postal uspešen športnik, ki danes na svetovnih tekmovanjih brani barve Slovenske zastave ... Prepričan sem, da so tudi izkušnje, ki so jih dobili pri nas, pripomogle, da so v življenju uspeli.

Od kod vaša ljubezen do motorjev?
Doma smo imeli mopede, oče se je v službo vozil z motorjem, mi smo se s Tomosi vozili že v osnovni šoli. Pozneje sem tudi sam napravil izpit za motor. Z bratom veliko potujeva po Evropi. Bila sva v Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, prevozila sva praktično cel Balkan od Romunije do Grčije.

Verjetno bi se vsak motorist strinjal, da je Balkan za motoriste zelo zanimiv. Včasih grem rad sam, je pa fino, če greš še s kom. Največkrat se na pot odpravim z bratom skupaj sva prepotovala veliko kilometrov, je pa to tudi čas, ko se lahko veliko pogovarjava, imava namreč motoristično komunikacijo.

Čeprav sem rad z mladimi, sem začutil, da včasih potrebujem oddih, saj salezijanci delamo sedem dni na teden, če je treba, tudi 24 ur na dan. Vsak potrebuje nekaj, kar ga sprosti, jaz sem to sprostitev od obveznosti našel na motorju.

Motor da neko svobodo, vidiš več, kot če bi se peljal z avtom, bolj občutiš okolico. V ta občutek se res zaljubiš. Sicer nimam veliko časa, vendar včasih pogledam v nebo in vidim lepo sončno vreme, se hitro preoblečem v motoristični kombinezon in izkoristim prosto uro ali dve, da se kam odpeljem.

Imate na zalogi kako motoristično anekdoto?
Ko sva se z bratom vračala z Nizozemske, naju je zajel močan dvodnevni dež. Odpovedala nama je vsa elektronika, ostala sva brez navigacije, tako da sva si na prvi bencinski črpalki morala kupiti klasične zemljevide za orientacijo, imela sva premočeno tudi vso obleko in škornje, prsti na nogi pa so postali kot spužve. Vendar sva si ta izlet zelo zapomnila, to je pač del motorizma.

Druga anekdota je s potovanja proti Grčiji. Vsi smo pričakovali toplo vreme in tako smo izbrali bolj letna motoristična oblačila a že v Albaniji nas je presenetilo za ta čas zelo hladno vreme. Nekaj časa smo vzdržali, oblekli smo vse, kar smo imeli s seboj, ampak ni bilo dovolj in morali smo se predčasno obrniti nazaj proti domu.

Lep spomin imam na Podgorico, kjer smo gostili veliko skupino motoristov iz Poljske. Na čelu skupine je bil salezijanski inšpektor, šli so po poteh svetega Pavla po Grčiji. Pri nas se je tako ustavilo več kot 150 motoristov, s svojimi motorji in šotori so zasedli celo dvorišče. Ljudem, ki so šli mimo, sploh ni bilo jasno, kaj se dogaja. To je bil zelo zanimiv dogodek, kot motorist sem zelo užival ob pogledu na vse tiste motorje. 😊

Kaj vas pri vašem delu vsak dan znova motivira?
Mladi imajo ogromno energije, ki jo lahko začutiš in ki te obogati. Res sem zelo rad z mladimi in se z njimi veselim njihovih uspehov. Motivira me, ko vidim mlade, ki radi prihajajo, ki so srečni in uspešni. Največje plačilo pa je, ko vidiš da so "uspeli". Mladim bi na tem mestu zaželel, da intenzivno, pametno in veselo preživijo svojo mladost s pogledom v prihodnost in si postavijo trdne temelje za nadaljnje življenje.