Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 7. oktobra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V Cerkvi se mi zdi problematična miselnost, da moramo biti popolni”

DSC_0021.jpg

Fotografija je last Boštjana Jamnika.

Valerija Trček - objavljeno 24/08/22

"Včasih me kdo vpraša, koliko muslimanov sem že spreobrnil. Verjetno še nobenega, ampak če je kdo slišal za Jezusa in spoznal, kaj kristjani počnemo, je pa to lahko prvo seme, ki smo ga posejali"

Boštjan Jamnik je salezijanski duhovnik, doma z Dolenjske. Njegovo delo poteka večinoma v mladinskih centrih, nekaj časa je bil tudi delegat za mladinsko pastoralo na salezijanski inšpektoriji, odgovoren za različne programe.

Mladi so ga lahko spoznali na različnih duhovnih programih za mlade, od postnih duhovnih vaj vse do Uskovnice in oratorija. V zadnjem obdobju pa je področje njegovega delovanja predvsem v socialnem delu, na Skali.

Poleg dela z mladimi mu je zelo blizu šport, rad prebere kakšno knjigo, pogleda film, gre v hribe – same aktivne stvari, za katere pa, kot pravi, si vzame premalo časa.

Kako se je začela vaša duhovniška pot? Kdaj ste zaslišali klic v posvečeno življenje? Kaj je botrovalo temu, da ste se pridružili salezijancem?
Že vse otroštvo mi je bila Cerkev zelo blizu. Pri nas doma smo molili, hodili k sveti maši. Tako sem bil že kot otrok uveden v krščansko vero in smo jo živeli. Še posebej je name vplivala moja stara mama, ki, verjamem, še vedno veliko prosi zame – v nebesih.

UT2019_3.teden_058.jpg

Najprej sem bil ministrant, potem sem v župniji pel. Bogoslužje me je privlačilo, rad sem bil pri oltarju. Tako sem že v šestem razredu čutil željo postati duhovnik. Pozneje, ko sem na duhovnih vajah v Trebnjem spoznal salezijance, pa sem rekel: “Ja, če želim biti duhovnik, želim biti to najprej kot salezijanec.” Se pravi delati z mladimi na prijateljski način. Ob salezijancih sem se čutil zelo sprejetega, z nami so igrali nogomet, se pogovarjali … Ta čisto drugačen pristop, kot sem ga bil vajen v naši župniji, me je zelo privlačil.

Potem sem šel v gimnazijo v Želimlje, kjer sem doživel skupnost, spoznal, kaj pomeni biti del salezijanske družine. Sledil je noviciat in tako naprej.

Vaši dnevi so prepleteni z delom z mladimi, tako pri oratoriju, na različnih duhovnih vajah, pri programu Skala. Kaj je pri delu z mladimi najpomembnejše?
Vedno bolj odkrivam in se vedno znova učim, da je zelo pomemben osebni pristop, da si za mlade vzameš čas. Ko smo v času bogoslovja, pa tudi po naših ustanovah, salezijanskih mladinskih centrih, župnijah, pripravljali različne programe, je bila v ospredju vedno neka animacija: pripraviti to, ono organizirati, poklicati, cel kup stvari. Vse to je pomembno in je del naše karizme.

Ampak srčika vsega je asistenca, ki jo vedno bolj doživljam kot nek osebni pristop, da si vzameš čas za mlade, za otroke, da se ustaviš. Včasih je lažje pripravljati neke stvari in jih organizirati. Vzeti si čas in biti z mladimi, “zgubljati čas” z njimi, se pogovarjati, preprosto biti z njimi in jih slišati, biti aktivno prisoten, jim dati povratno informacijo, jih izzivati, da jim postaviš tudi kakšno provokativno vprašanje, jih h kakšni stvari spodbuditi – to pa se mi zdi srčika našega delovanja. Posebej v sedanjem času, ko postajamo vedno bolj individualistični, postaja to vedno bolj pomembna dejavnost.

DSC8516.jpg

Na kakšen način predajate vero in krščanske vrednote mladim, da jih pri tem ne odvrnete, “zamorite”?
Imam dve diametralno različni izkušnji. Ena je izkušnja različnih “duhovnih” programov: bil sem pri oratoriju, pri nastajanju priročnikov, pri izobraževanjih, postnih duhovnih vajah, Uskovnici, … kjer sem delal z “elito”, s temi mladimi, ki so animatorji, protagonisti, voditelji znotraj Cerkve. Tu je bilo tudi veliko duhovnosti in krščanske vrednote je bilo precej lahko posredovati. Veliko sem lahko dal, hkrati pa sem na duhovnem področju tudi sam ogromno prejel.

Ko pa sem bil v mladinskih centrih v Celju, Mariboru, in sedaj na Skali, kjer se srečujem s socialo, kjer so otroci in mladi tudi drugače verujoči, je pa to večji izziv. Tukaj svojo vero, svoje krščanske vrednote posredujem v prvi vrsti z zgledom. Vedo, da sem salezijanec, duhovnik. V določenih priložnostih skušam, ko začnejo kakšno tematiko, ko npr. vidijo, da sem molil, maševal, ko me malo provocirajo, izkoristiti te trenutke tudi za to, da odprem kakšen tak pogovor.

Včasih me kdo vpraša, koliko muslimanov sem že spreobrnil. Verjetno še nobenega, če sem pa komu dal kaj misliti, da je kdo slišal za Jezusa in spoznal, kaj kristjani počnemo, je pa to lahko prvo seme, ki smo ga posejali.

Zdaj je moje salezijansko delovanje predvsem vzgojno. Salezijanci smo vzgojitelji in tudi evangelizatorji. Delamo na osebni in tudi duhovni rasti. Prva je osebna, torej vzgoja, seveda pa ne smemo zanemariti tudi duhovnosti in tu se kot salezijanci vedno znova sprašujemo, na kakšen način delati med temi mladimi, ki so socialno šibkejši, drugače verujoči, drugih kultur.

20220128_162421.jpg

Kaj pa je tisto, kar mlade v Cerkvi odvrne, da bi ostajali dejavni katoličani?
Bom začel tako. Zelo močan dejavnik pri tem, ali bodo ostali ali pa bodo odšli, je družina. Če nimajo močne družine, neke podlage, izkušnje molitve, če so v to, da hodijo k verouku, malo porinjeni, je veliko možnosti, da odidejo.

Druga pomembna stvar je pristop, ki ga doživijo v času verouka. Ali je res samo učenje nekih resnic in dejstev o veri ali pa znamo tudi prek drugih dejavnosti (oratorij, duhovne vaje, vikendi, srečanja) omogočiti, da doživijo izkušnjo vere tudi kot nekaj lepega. Ko to doživijo, v njih vžge željo, da bi tudi oni tako živeli.

Tretja stvar, ki je za te mlade zelo pomembna, pa je, da imajo skupnost, prijatelje, ki jih pritegnejo. Če tega ni, bodo zelo težko ostali. To je obdobje, ko so prijatelji zanje najpomembnejši. Od družine se počasi oddaljujejo, malo so že uporniki, gredo v srednjo šolo, v novo okolje.

Če imajo v župniji neko jedro, kamor radi prihajajo, kamor prihajajo tudi njihovi prijatelji, je to že ena močna stvar, ki jih lahko potegne naprej. Pomembno je, da najdejo mesto v župniji, da so vključeni v kakšno dejavnost, da se čutijo sprejete.

Vidim pa tudi, da moramo mladim nekaj dati. Ne smejo biti samo tisti, ki bodo nekaj izvajali, ampak morajo na duhovnem področju dobiti tudi nekaj zase, da lahko rastejo. To ne velja samo za birmance in začetek srednje šole, ampak predvsem pozneje v času zorenja.

UT-3-2020-33-of-152.jpg

Kako pa lahko te, ki so se oddaljili, “dobimo” nazaj, sploh glede na kulturo družbenih omrežij, všečkov …?
V prvi vrsti se morajo čutiti sprejete. Ko se z nekom od teh mladih srečamo, ne sme biti nekega očitanja, ki bi vzbudil občutek krivde. “O, koliko časa te že nisem videl, kje si pa bil?” A je to važno? Ni važno. Čisto nekaj drugega je neko prijetno povabilo: “O, lepo, da se zopet vidimo! A bi prišel…” Mislim, da je poleg tega zelo pomembno, da jih povabi nekdo od sovrstnikov.

V Cerkvi se mi zdi problematična miselnost, da moramo biti popolni. Ne! Ni nam treba biti popolni, lahko pa skupaj napredujemo in iščemo pot. Zame je bistveno vodilo odlomek iz Svetega pisma o poti v Emavs. Jezus hodi z dvema učencema, ju posluša, sprejema z vsemi njunimi dvomi, s tem, da sta pobegnila iz Jeruzalema. On preprosto hodi z njima in ju vodi.

To je bistveno: hoditi z mladimi in biti do njih odprti. Mislim, da bi naše župnije in naše ustanove morale biti zelo odprte. In seveda ne pričakovati popolnih ljudi, ampak jih sprejemati take, kot so. To je izziv za vse nas, tudi zame. Ne postavljati mej in pravil, ki se jih morajo držati, da bi lahko bili del občestva. Pa seveda, da mladi najdejo prostor, kjer se lahko preprosto družijo.

Že kar nekaj let ste dejavni tudi pri Uskovniških tednih. Zanimivo je, kako so tedni na Uskovnici vedno hitro zapolnjeni, pa tam mladi preživljajo čas daleč od kakršnegakoli razkošja, stran od socialnih omrežij. Je to dokaz, da hrepenijo po bistvenem, miru, da želijo znova vzpostaviti stik s seboj?
Vsekakor so ti programi zelo zaželeni, ker so kakovostni, ker so v naravi, kar je zelo pomemben vidik. Na teh tednih se ustvari tudi skupnost, velika družina, prijateljstva. Seveda je prisotna tudi zelo močna duhovnost, tudi tematike, kjer lahko poglabljajo svoje prepričanje. Ti mladi iščejo čas zase, da se odklopijo, da najdejo malo miru, da napolnijo baterije za novo obdobje. Veliko udeležencev je animatorjev, voditeljev, ki se vedno razdajajo. Zato potrebujejo nekaj tudi zase. Uskovnica je eden od programov, ki to omogoča.

Je pa po drugi strani Uskovnica, ki je bila včasih namenjena za vse, postala program malo bolj za “elito”. Včasih so tudi tisti, ki niso redno hodili k maši ali pa so bili na nek način že zunaj Cerkve, lažje prišli na Uskovnico kot zdaj. Zato je za nas izziv, kako pripraviti program tudi za tiste, ki so malo bolj na obrobju.

20220309_132925.jpg

Čeprav so navadno vzgojitelji tisti, ki učijo otroke in mlade, pa vendar se vedno znova pokaže, da tudi učenci veliko naučijo svoje učitelje. Do katerih modrosti ste vi prišli med delom z mladimi?
Od vsega začetka se zavedam, da nisem popoln in da potrebujem Gospoda. Vedno znova se učim ponižnosti in zavedanja, da pri našem delu velikokrat ne vidiš sadov, zato moramo še toliko bolj zaupati v Božji blagoslov in Božjo pomoč. Moje novomašno geslo je misel iz 27. psalma: “Gospod je moja luč in moja rešitev.” Vedno se moramo opirati na Gospoda, na Svetega Duha.

Druga stvar, ki sem se je naučil, pa je, da ni treba, da vse naredim sam, da je zelo pomembno sodelovanje z mladimi, da skupaj ustvarjamo programe. V zadnjih desetih letih sem zelo živel sinodalnost. Videl sem, da imajo mladi ogromno talentov in znajo narediti ogromno stvari, da po njih deluje Sveti Duh. Marsikatero stvar, ki bi jo jaz naredil, jo oni naredijo drugače, boljše, na drugačen način. To je velika obogatitev zame.

Od njih sem se veliko naučil, včasih sem se moral tudi ustaviti, “požreti” marsikatero pripombo, ki so mi jo mladi direktno povedali. Ni bilo lahko, me je pa to zelo oblikovalo. Močno me spremlja uskovniško geslo: “Učenci smo vsi enako.”

Tags:
duhovnikintervjumladi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.