Veliko ljudi se sprašuje: kaj Bog želi za moje življenje? Kateremu poklicu naj se posvetim? Kaj je moje poslanstvo? Vsi gremo skozi ta trenutek odločitve.
Nekdo je rekel, da je “prva zmaga človeka to, da se rodi”. To je res največja milost; kot je rekel sveti Pavel: “Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni,” (Ef 1,4). Sveti Pavel je Efežane spodbujal, naj živijo “vredno klica, s katerim ste bili poklicani” (Ef 4,1).
Zato je najbolj pomembno, da cenimo življenje, dragoceno darilo od Boga, ne glede na našo dejavnost ali življenjsko stanje.
Katekizem pravi, da je “človek po naravi in po poklicanosti religiozno bitje” (§44), papež Janez Pavel II. pa je nekoč dejal: “Ne bojte se svetosti, ker je v njej popolna uresničitev vseh pristnih stremljenj človeško srce.”
Iskanje svetosti ni ločeno od vsakdanjega življenja, nasprotno, svetost se v življenju uresničuje. Poklicanost k svetosti je treba uresničevati v svetu dela, družine, znanosti, politike. Jezus je vprašal Očeta: “Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega,” (Jn 17,15).
Zato je nujno, da vsak posameznik s talenti, ki mu jih je dal Bog, izbere in dobro živi svoj poklic ter izpolni svojo poklicanost. Vemo, kako zelo je Jezus poudarjal pomen tega, da ne zakopljemo talentov, ki nam jih je dal Bog. Od nas bo zahteval odgovornost za to, kar smo z njimi storili.
Kaj je najbolj pomembno
Za katerikoli poklic se človek odloči, mora biti v službi ljubezni do Boga in bližnjega. In prvi način, da dobro ljubimo, je, da dobro delamo, saj bomo s tem dobro služili drugim. Papež Pavel VI. je dejal, da je “ljubezen temeljna poklicanost človeka”.
Vsak od nas mora najti svoje mesto tako v družbi kot v Cerkvi, ne da bi zapravljal življenje, čas in talente, saj nas drugi potrebujejo. Nihče se ne sme počutiti nekoristnega ali nepotrebnega na tem svetu, kajti za vsakogar ima Bog svoje poslanstvo, ne glede na to, ali je samski ali poročen.
Ljubiti pomeni služiti; in to je tisto, kar nas dela srečne in svete. Don Bosko je rekel, da nas je “Bog postavil na ta svet za druge”, Charlie Chaplin pa: “Človek ne umre, ko neha živeti, umre, ko neha ljubiti.”
V ljubezni je moč življenja. Ljubiti pomeni dajati sebe; spontano, prostovoljno in brez interesov. Veliko več kot dajanje stvari drugim je dajanje sebe; vašo predanost, vaš čas, vaše srce.
Le ljubezen gradi človeka in svet. Ljubezen nikoli ne umre in se nikoli ne konča, tudi če jo pribijemo na križ. Razlog za razočaranje postmodernega človeka je v tem, da je obvladal svet in zvezde, a se ni naučil ljubiti brata, ki je ob njem. Samo zmaga ljubezni lahko svetu prinese mir in srečo.
Veliko ljudi je slabih, ker še niso izkusili ljubezni, ker nikoli niso bili dovolj ljubljeni. “Ljubezen so krila, ki jih je Bog dal duši, da se lahko dvigne k njemu,” je rekel Michelangelo. Pomanjkanje ljubezni razkraja človeka in človeštvo.
Bog se daje tistim, ki dajejo
Vemo, da drevo, ki ne daje sadu, propade. Treba je biti kot drevo, ki zna dati svoj sad vsakemu, ki se mu približa. Bog se daje tistim, ki dajejo. Tisti, ki ljubi, ni reven ali nesrečen. Veliko bolj nas bogati, kar dajemo, kot tisto, kar imamo. Prava ljubezen se začne tam, kjer ne pričakuješ ničesar v zameno.
Da pa se lahko daruješ, moraš ljubezen najprej imeti. Nihče ne daje tistega, česar nima; če ne moreš obvladati samega sebe, če nimaš nadzora nad svojimi strastmi, potem se boš težko predajal drugim. To je jasen razlog, zakaj so mnogi sebični.
Nekdo je rekel: iskal sem sebe in se nisem našel, iskal sem Boga in ga nisem našel, iskal sem brata in našel vse tri.
Ljubezen je zavestna odločitev, da pridemo do drugih in se jim predamo. Osrečuje nas. Na vse, kar pride naproti, je treba gledati kot na priložnost za ljubezen. Prava ljubezen nas osvobaja, ker nas osvobaja stvari in nas samih.
Ljubezen ni sentimentalno dejanje, je odločitev. Jezus nam je zapovedal, naj ljubimo drug drugega, kot nas je On ljubil. In kako nas je ljubil? Na križu. V križu ni nič romantičnega in privlačnega. Križ predstavlja odločitev.
Jezus Kristus
Edino “kraljestvo”, ki je preživelo dva tisoč let, je tisto, ki ga je Jezus Kristus postavil na temeljih ljubezni, in še danes bi milijoni umrli zanj. Samo tisto, kar je storjeno za ljubezen, traja večno. Ljubezen se veseli sreče drugega in iz nje dela svojo srečo.
V življenju sta ključni dve stvari: ljubezen v srcu in nasmeh na ustnicah. Vemo, da kruha na svetu ne manjka in da bi z njim lahko nasitili čisto vse in še bi ga ostalo; toda ker manjka ljubezni, ljudem primanjkuje kruha. Mati Terezija iz Kalkute je dejala: “Veselo srce je normalna posledica srca, preplavljenega z ljubeznijo.”
Da ljubiš, moraš biti na to pripravljen. Če nekdo pride k tebi premražen, je to zato, ker ve, da bo pri tebi našel odejo. Če nekdo pride k tebi objokan, je to zato, ker ve, da lahko pri tebi najde besede tolažbe. Če nekdo pride k tebi v bolečini, je to zato, ker ve, da bo pri tebi našel zdravilo. Če nekdo pride k tebi lačen, je to zato, ker ve, da bo pri tebi našel hrano. Če nekdo pride k tebi z dvomi, je to zato, ker verjame, da mu lahko svetuješ. Če nekdo pride k tebi z malodušjem, je to zato, ker verjame, da imaš vero. Nihče ne pride k tebi po naključju!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
