Sprehod po neznanem pokopališču v človeku lahko vzbudi pisano paleto čustev. Morda v vas vzbudi žalost zaradi pokojne osebe, ki vam je bila pri srcu, ali občutke hvaležnosti za življenje, ki ga imate. Za tiste, ki cenijo mir na pokopališču, pa je to povabilo v življenja popolnih neznancev, ki so odšli pred nami.
Tako je bilo tudi ob nedavnem obisku pokopališča ob cerkvi Priory Church v Malvernu v angleški grofiji Worcestershire.
Nekaj ozadja: samostan stoji v idiličnem gričevju Malvern Hills v Angliji, v 11. stoletju pa je bil to dom 30 menihom.
Skozi stoletja se je samostan precej širil in od kralja Henrika VII. v dar prejel celo dva vitraža; njegov sin, kralj Henrik VIII., ga je nato izropal. Toda zahvaljujoč tamkajšnjemu občestvu samostan s čudovito normansko (romansko) ladjo zdaj v vsem svojem sijaju izreka dobrodošlico župljanom Anglikanske cerkve.
Danes je ob samostanu majhno pokopališče, na katerem počiva nekaj članov tamkajšnjih družin. Na pokopališču pa stoji tudi opazen nagrobnik otroka, ki ni bil iz te skupnosti. Gre za drugega otroka Charlesa Darwina, priznanega naravoslovca, geologa in biologa.
Grob, ki ni nikoli brez cvetja, je izredno ganljiv, še posebej glede na starost otroka. Anne Elizabeth Darwin se je namreč rodila leta 1841 in umrla le 10 let pozneje. Preprost napis na nagrobniku, “dragi in dobri otrok”, pa globine Darwinovih čustev do ljubljene hčerke Anne ne ponazarja v zadostni meri.
Ko je bila Darwinova žena Emma v visoki nosečnosti z devetim otrokom, je Anne nevarno zbolela. Darwin se je odločil, da bo zapustil družino in da bo hčerko, ki jo je označil za svojega “najljubšega” otroka, odpeljal v zdraviliško mesto Malvern, kjer naj bi jo zdravili z vodo. Žal je tam podlegla bolezni (najverjetneje tuberkulozi) in je umrla kmalu po desetem rojstnem dnevu.
Čeprav je zgodba Anne Elizabeth zelo žalostna, razkriva Darwinovo plat, ki se je večina ljudi ne zaveda. Neznačilno za tisti čas in družbeni položaj je bil Darwin zelo vdan družinski človek in praktičen oče.
Njegova obupana prizadevanja, da bi rešil svojo hčer, so pokazala zelo človeško, starševsko plat velikega učenjaka, daleč od vseh njegovih znanstvenih teorij. Na koncu jo je kljub svoji omahljivi veri ljubeče položil v Jezusove roke, kot je razvidno iz nagrobnega napisa IHS.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
