Drži, da je smeh dober za zdravje. Zmanjšuje stresne hormone, aktivira prepono in izboljša dihanje, sprošča vzdušje, zbližuje ljudi in ustvarja občutek skupnosti. Na žalost pa lahko smeh povzroči tudi solze, in sicer ne nujno solze veselja. Kje se končajo nedolžne šale in začne posmehovanje na račun nekoga drugega?
Šala kot prikrito nasilje
Smeh je lahko del prikritega nasilja. To se zgodi v primeru, ko šala, ki sicer velja za odlično, pri naslovniku šale povzroči veliko zadrego ali sram. Še posebno neprijetne so situacije, ko se zakonca pod krinko šale spopadeta kot boksarja v ringu. Na plan privrejo osebne teme, neprijetne podrobnosti in nezgode, ki bi jih druga polovica najraje zadržala zase.
To je lahko znak, da se je v odnosu nabralo veliko nerešenih vprašanj, ki namesto tega privrejo na plan v obliki šal. Partner, ki jih pripoveduje, tako na neki način povabi prisotne, da prevzamejo vlogo žirije in potrdijo (v smehu, seveda) šibkost moža ali žene. Šala se v takšnih trenutkih spremeni v predstavo, v kateri partner sporoča svetu, kako težko mu je živeti v zvezi s svojo drugo polovico.
Šala kot maščevanje
Šala na račun ljubljene osebe je včasih lahko tudi način maščevanja. Običajno se spravimo na tisto, česar pri drugi osebi ne moremo sprejeti in razumeti. Partnerja iz lastne nemoči izpostavimo javnemu osramočenju in s tem pretrgamo naš dogovor o medsebojni zvestobi.
Starši se lahko podobno obnašajo do svojih otrok. Včasih prestopijo meje, ko obnašanje njihovih otrok postane “odličen” material za smešno zgodbo na družabnem dogodku. V takšni situaciji lahko škodujemo otrokovi blaginji in mu damo občutek negotovosti hitreje, kot se tega lahko zavemo.
Vsaka kaplja takega smeha z grenkobo steče po otrokovem želodcu in lahko zamaje njegov občutek vrednosti in varnosti v odnosu do staršev. Otrok si ustvari podobo o sebi kot o nekom, ki se ga ne more jemati resno, in ki nima pravice do lastne zasebnosti. Posledično se lahko začne preveč zanašati na mnenje okolice, kar lahko s seboj prinese številne težave. Zaradi strahu pred posmehom se morda lahko začne bati razkriti svoj pravi jaz.
“Ali lahko to povem javno?”
Ko v družbi pripovedujemo različne zgodbe iz življenja bližnjih, ki jih imamo za smešne, bodimo pozorni na to, ali se glavna oseba v naši zgodbi zabava tako kot mi. Bodimo pozorni na njeno govorico telesa. Skrčena ramena, zgrbljen hrbet, sesedanje prsi: to so znaki umika. Podobno je z rdečico, znakom sramu in zadrege.
Če se želimo pogovarjati o nečem, kar zadeva ljudi, ki so nam blizu, se najprej prepričajmo, da jih ne moti izpostaviti določeno temo pred drugimi. Dovolj je eno vprašanje: “Ali lahko to povem javno?” Ne pozabite spoštovati vsakega odgovora.
Kako odreagirati?
Kaj pa, če smo priča neprimernim šalam na račun nekoga drugega?
Zadrego žrtve ponavadi ni težko zaslediti. Ko vidimo, da je nekdo postavljen v nerodno situacijo, lahko rečemo: “Zamenjajmo temo, ker mislim, da se (ime osebe) ob tem ne počuti dobro.” Ali pa kar naravnost vprašamo: “Ali se počutiš dobro ob teh šalah?”
Zelo verjetno je, da vam bo taka pozornost omogočila, da se premaknete iz “smeha” v globok in intimen pogovor.
Še danes sem zelo hvaležna najinemu prijatelju, da nama je pred skoraj 20 leti pri zajtrku rekel: “Ne norčujta se drug iz drugega, ker s tem drug drugega le jezita.” Za nadobudna zakonca je bil to zelo dragocen komentar. Tako kot vse povratne informacije najinih otrok, ko jih najine šale niso nasmejale. Smeh je lahko resnično dobrodošel le, če ga spremljata empatija in razumevanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
