Artur Rogal Rogalski je diplomant Fakultete za likovno umetnost in oblikovanje Univerze za informacijsko tehnologijo in veščine v Lodžu na Poljskem, ustvarjalec oglasnih fotografij, video oglasov, grafik in animacij, lastnik oglaševalskega studia. Dobitnik med drugim glavne nagrade Platinum Award na tekmovanju Spotlight Awards 2016. Artur, tako kot njegova sestra, trpi za spinalno mišično atrofijo (SMA).
Je delo za vas najpomembnejše?
Delo je sicer zelo pomembno, ni pa najpomembnejše. Pomembnejši so na primer zdravje, občutek sreče in naši bližnji. Star sem že čez trideset, torej se moje prioritete morda niso drastično spremenile, so pa zdaj bolj izrazite. Pogosto se tega ne zavedamo, toda ljudje najprej izgubijo zdravje z namenom zaslužiti denar, pozneje pa trošijo denar, ko si skušajo povrniti zdravje.
Samo delo je treba ločiti od denarja. Delo je pomembno, ker mi omogoča, da se mi ne zmeša. Zahvaljujoč delu nimam časa razmišljati o bolezni. Delo omogoča tudi nenehen razvoj in večji občutek lastne vrednosti, tudi pri popolnoma zdravih osebah. Vse to pa bi bilo težko doseči samo z denarjem.
Seveda je tudi denar pomemben, ker na primer daje občutek varnosti in psihično udobje. V mojem primeru pa mi, na neki način, omogoča tudi neodvisnost in normalno življenje. Življenje osebe na invalidskem vozičku je precej dražje in tukaj nimam v mislih le zdravljenja oziroma rehabilitacije.
Kaj še imate v mislih?
Če želim na primer leteti na dopust, moram doplačati za transfer vozička. Ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da cenejši hoteli običajno niso prilagojeni za invalidske vozičke. Če bi želel nekaj dni preživeti na poljski obali, ne bi mogel rezervirati hišice na robu mesta po ugodni ceni. Tudi če bi namreč našel tako brez pragov, bi zagotovo porabil pol dneva, da bi prišel do morja ali v središče mesta.
Podobno je tudi v drugih situacijah, tako zasebnih kot tudi poklicnih. Potrebujem pripomočke, ki mi olajšajo delo – z njihovo pomočjo sem lahko prav tako učinkovit kot zdrave osebe.
Zakaj ste se začeli ukvarjati prav s fotografijo, ko pa ste vedeli, da ne boste mogli sami dvigniti fotoaparata?
Že med študijem sem se začel ukvarjati z ustvarjanjem reklamnih fotografij. Sčasoma sem svojo dejavnost razširil – med drugim ustvarjam reklamne videe, grafike, animacije. Kot otrok sem zelo rad risal. Zanima me tudi sodobna tehnologija. V tem poklicu lahko obe strasti združim: t. i. široko razumljene vizualne umetnosti s sodobno opremo uporabljamo v studiu in v postprodukciji. Želel sem tudi, da moje delo ne bi bilo dolgočasno in da bi mi omogočalo stik z ljudmi. Nisem želel ves čas delati za računalnikom.
Za svoje delo ste prejeli številne prestižne nagrade. Zakaj niste želeli, da bi bila med natečaji znana vaša identiteta?
Res sem zbral nekaj nagrad in priznanj, predvsem s poljskih fotografskih natečajev. Najpomembnejša pa je verjetno bila prva zmaga na zelo majhnem tekmovanju, ker je zame predstavljala potrditev mojih sposobnosti in mi dala motivacijo, da se začnem s tem resno ukvarjati. Vesel sem tudi nagrad za oglaševalske kampanje, pri katerih sem sodeloval s poljsko PR-agencijo.
Morda bo to zvenelo nekoliko otročje, toda fotografij ne ustvarjam za nagrade, temveč za podjetja, ki potrebujejo določeno reklamo na visoki ravni, največja nagrada je tako postala vrsta priporočil.
Nisem želel, da bi bila znana moja identiteta, ker sem želel in še vedno želim, da me obravnavajo enako kot vse druge, zdrave osebe. Podobno je v poslu. Nobeno podjetje vendar ne bo naročilo fotografij pri nekomu le zato, ker je avtor na vozičku. Pa tudi če bi … bi bilo to uničujoče za avtorja, ki bi izgubil zaupanje v lastno umetnost in bi lahko prišel do sklepa, da je nadaljnji razvoj odveč.
Šteje kakovost, zato bi morali na natečajih ocenjevati le fotografije. Enako je bilo z objavo mojega dela na fotografskih forumih. Usmiljenje in za lase privlečene lepe besede o mojem delu bi bilo najhujše, česar bi bil lahko deležen. Hotel sem preprosto izvedeti resnico. Računal sem tudi na konstruktivno kritiko, ker zahvaljujoč njej vem, kaj moram izboljšati.
Na kakšen način vidite svoje zdravstveno stanje?
Vsak ima določene težave. Ljudje, ki se spopadajo z depresijo, morajo pokazati ogromno moč, da bi vstali iz postelje in se spopadli s težavami, ki se zdravim osebam ne zdijo omembe vredne. Moje težave se zdijo velike, toda sem psihično močan in vem, da smiljenje samemu sebi ne prinaša ničesar.
Zdi se mi, da je prednost to, da sem bolan od rojstva in sem na takšno stanje navajen. Huje je ljudem, ki invalidi postanejo nenadoma in ki so prej poznali popolnoma drugo življenje, imeli druge načrte, ki se nenadoma lahko izkažejo za nemogoče. Po drugi strani pa so se tudi moji načrti v zvezi z ukvarjanjem s fotografijo številnim zdeli neuresničljivi. Celo moj oče ni verjel v to, da bom lahko delal v tej branži, medtem ko sem na invalidskem vozičku.
Sestra pa vas je spodbujala? Je lažje živeti s sestro, ki je v podobni situaciji?
Z brati in sestrami se včasih živi bolje, včasih slabše. Podobno zdravstveno stanje pri tem nima pomena. Seveda dobro razumeva svoje težave, povezane s SMA, toda to ne vpliva na najin odnos. Lažje je le zato, ker ima sestra bolj "pod kontrolo" zadeve, povezane z rehabilitacijo, zdravljenjem, in tako da se ji sam le pridružim.
Kako gledate na svet, na druge. Kaj vas moti in kako po vašem mnenju drugi gledajo na vas?
Pri drugih me moti to, da se pritožujejo nad svojo usodo, ko pa se jim ponudi priložnost, ne storijo ničesar, da bi karkoli spremenili. Toda seveda, vsak je lastne sreče kovač in ne moremo se na silo vmešavati v življenje drugih.
Če si nekdo resnično nečesa želi, išče način, da bo to dosegel, če si tega ne želi, išče izgovore. Ljudje pogosto trdijo, da je razlog za njihov neuspeh usoda. Če želimo doseči vrh hrasta, se seveda lahko usedemo na želod in čakamo … toda vsekakor je bolje, da gremo po lestev in enostavno splezamo na drevo.
Kaj pa vas moti pri sebi?
Številne stvari. Ne vem, ali imam dovolj časa, da vse naštejem. (smeh) Po drugi strani pa so lastnosti, ki so v določenih situacijah slabe, npr. trma, pretirano zaupanje, v drugih pa se izkažejo za uporabne. Če na primer preveč časa preživim na Tinderju, vendar tam na koncu najdem ljubezen svojega življenja, se to lahko izkaže za upravičeno. (smeh)
Ne vem pa, ali me karkoli moti pri načinu, kako me vidijo drugi. Vem, da nisem videti običajno, ker sem na vozičku, in ljudje včasih ne vedo, kako se obnašati, ko pridejo v stik z osebo s posebnimi potrebami. Slišal sem za primer, ko se je oseba s posebnimi potrebami razjezila, ker ji je nekdo v pozdrav podal roko, medtem ko sama tega ni bila sposobna narediti.
Po mojem mnenju ta situacija kaže na to, da je zdrava oseba invalida obravnavala, kot bi vsakega drugega človeka, in prav to zahtevajo vse osebe s posebnimi potrebami. V tem primeru je po mojem mnenju prav ravnanje invalida tisto, ki povzroči, da ljudje ne vedo, kako se obnašati. Konec koncev tudi sam verjetno ne bi mogel oceniti, ali je invalid sposoben dvigniti roko, ko bi ga prvič videl.
Za kaj ste hvaležni staršem?
Za veliko stvari. Za to, da so se odločili vzgojiti invalidnega otroka, da so ga poslali v običajne šole, kljub temu da je bilo to v številnih pogledih zelo težko, povsod je bilo na primer veliko stopnic. Za to, da me niso zaprli v kletko strahu in anksioznosti. Za to, da so me naučili doseči zastavljene cilje in se ne bati novih izzivov. Za to, da fizično pomagajo pri vsakodnevnih dejavnostih. Moja mama je praktično žrtvovala svoje življenje, da bi meni in sestri zagotovila dobro izobrazbo, srečno otroštvo in normalno življenje.
Imate kdaj željo, da bi vse skupaj pustili in ne počeli ničesar?
Seveda! Kdo si ne bi želel, da mu ne bi bilo treba ničesar početi? Zaenkrat si tega ne morem privoščiti. Po drugi strani pa bi se zagotovo po kratkem času začel dolgočasiti in bi se vrnil na delo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
