Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 26. septembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Najhujša stvar, ki so mi jo kdaj izrekli moji otroci

angry-child.jpg

Jo millington | Shutterstock

Michael Rennier - objavljeno 16/09/22

Vzgoja otrok je kakor življenje v hiši zrcal … obenem pa tudi izziv najboljše vrste

Ko sem svoji triletnici rekel, naj pospravi umazan krožnik, ki ga je pustila na mizi, si je z lepljivimi prstki z obraza odrinila pramen svetlih las, položila roke na boke in rekla: “Hmmm … pravzaprav ga nisem jaz pustila na mizi.”

Rekel sem ji, da ji bom hvaležen, če ga bo vseeno pospravila.

Obrnil sem se k njeni starejši sestri in jo opomnil, naj si pred spanjem umije zobe in počisti zobno pasto, ki je bila razpršena po ogledalu. Odgovorila je: “No, pravzaprav je to naredila moja sestra.”

Odločno sem zahteval, naj ne glede na to očisti povzročeni nered. Počasi sem postajal nejevoljen. Otroci so mi na vsako vprašanje ali prošnjo nekaj zabrusili.

Na neki točki je to začel početi vsak izmed mojih otrok, meni pa je zavrela kri. Ti otroci, sem si mislil, morajo nehati tako natančno vse pojasnjevati, ampak samo prikimati z glavo in se strinjati z mano. Namesto tega so se odločili, da bodo razpravljali o vsaki posamezni točki in dobesedno vsakem odtenku posamezne besede. Ničesar niso izpustili iz rok, ne da bi poudarili, da imajo na nek način prav.

Rešena skrivnost

Ko se je v naši hiši prvič pojavila navada “No, pravzaprav …”, sem mislil, da je to morda najhujši dogodek, ki je kdaj koli prizadel naš mali dom. Vsakokrat, ko sem zaslišal ta uvod, sem se zgrozil.

Otrokom sem zabrusil, naj takoj nehajo. Pojasnil sem jim, kako nadležne in neprijetne so te besede. Pa jih niso nehali izgovarjati. Nekako so se jim vcepile v glavo. Nazadnje mi je prišlo na misel, da je ta skrivnostna besedna bolezen okužila vso našo družino.

Otroci so posnemali mene.

Izkazalo se je, da sam te besede izgovarjam ves čas. Tega se nisem zavedal, vendar sem z leti pridobil navado, da vsaj malce nasprotujem vsemu ali rahlo popravim vse, kar mi je rečeno. Verjetno je bil to način, da sem potrdil svoj nadzor nad trenutnimi razmerami in pretanjeno nakazal svojo (namišljeno) premoč. To je bilo znamenje drugim, da sem jaz tisti, ki najbolje ve.

Tako sem ugotovil, da je ta moja osebna lastnost precej nadležna. Celo zame. Moji otroci, male naprave za posnemanje, so mi to razkrili z neusmiljeno učinkovitostjo, Bog jih blagoslovi.

Zato je “No, pravzaprav …” najhujša stvar, ki mi jo je kdaj koli izrekel kateri od mojih otrok. Razkrila je namreč veliko in očitno osebnostno pomanjkljivost, ki sem jo uspel potisniti v ozadje svoje zavesti. Nisem pa je mogel povsem prezreti, ko so mi jo vsak dan začeli v obraz “vračati” lastni otroci. Moral sem se spremeniti.

Ženo sem vprašal, katere druge moteče navade so še podedovali otroci, pa se je samo zasmejala. Preveč jih je, da bi jih naštevala, je rekla.

Starševski izziv

Odtlej sem dosti bolj pozoren. Kot orel preiskujem tla in iščem znamenja življenja. Ko mi otroci zlezejo pod kožo, se sprašujem, ali morda odražajo napako, ki so jo nevede prevzeli od mene. Ko so osorni drug do drugega, govorijo strašansko pokroviteljske stvari ali z globokim vzdihom izjavijo: “Zdaj pa res nimam časa za to,” prepoznam svoje najhujše navade.

Zaradi tega spoznanja postajam boljši oče, saj mi pomaga, da sem bolj potrpežljiv in razumevajoč do njihovega neprimernega vedenja; poleg tega pa me je osebno izzvalo k rednemu samonadzoru. Slabih navad ne želim prenašati naprej. Želim si, da bi moji otroci postali boljši, kot sem sam — v vseh pogledih.

Najboljše orodje, ki jim ga kot oče lahko ponudim v pomoč, je to, da tudi sam postanem boljši človek in sprejmem izziv spreminjanja dolgotrajnih slabih navad, še posebej kadar se te odražajo v vedenju mojih otrok.

Kot oče sem osupel nad tem, kako so moji otroci postali orodje milosti. Ne le da mi držijo ogledalo in me spodbujajo, naj dobro premislim o podobi, ki jo vidim, ampak me tudi daleč prekašajo v vseh pozitivnih lastnostih, ki sem jih prenesel nanje. Pridejo trenutki, ko so tako sočutni, velikodušni in prijazni, da kar težko razumem, kako so lahko postali tako čudoviti.

To so trenutki, za katere starši živimo: ko me otroci potegnejo iz lastne glave in mi dajo misliti, da si želim biti prav takšen kot ti malčki, ko končno odrastem tudi sam.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
otrocivzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.