Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 27. septembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

“Ali bom zmogel?”

MĘŻCZYZNA

fizkes | Shutterstock

Marko Rijavec - objavljeno 18/09/22

Prav ceniti človeka v drugem in v sebi je mogoče, ko razumemo, da je prav človek največ, kar imamo

Morda se tudi vi na začetku novega leta sprašujete: “Ali bom zmogel?” Vemo namreč, da nas čaka veliko vsega, veliko dela in veliko skrbi, in največja od vseh je, ali bom zmogel. Toda izgorelost pri človeku baje ne nastopi (samo) zaradi preveč dela, ki bi mu ga kdo naložil, temveč večinoma zaradi bremena, ki si ga ob tem naloži kar sam, ko méni, da ga okolica ceni zgolj zaradi njegovega dela in rezultatov, čeprav ni res tako. Tako sem prebral.

Za izgorevanje naj bi bili tako najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot otroci vzgojeni s “pogojno ljubeznijo”, torej ljudje, ki jim je bila izkazana ljubezen samo, če so zadostili pogojem svojih staršev, ko so bili torej dovolj uspešni oz. so se kako drugače izkazali. Ko so bili “pridni”, če povemo po domače.

Zato smo se naučili, da moramo delati za veliko rezultatov, pri tem pa preprosto ne smemo (z)grešiti, ne smemo biti poraženi, ne smemo se izgubiti, ker nas potem nihče več ne bo maral, ker nas potem nihče ne bo našel, videl, opazil. Nikomur ne bo mar za nas.

Obstajajo samo močni, zmagovalci, “pridni”, tisti, ki jih občudujemo, kdor pa ne bo zmogel, bo padel na smetišče človeških src. V tem močvirju se potaplja naša sodobnost, ki je ne zmoremo več.

Veliki Iskalec

Napeto vzdušje smo si ustvarili, v njem je človeško življenje kot molzna krava, dokler kaj daje od sebe, dokler je koristno, je dobro, potem pa je za zakol. Bolj kot o tistem ekonomskem torej govorimo o kapitalizmu v naših odnosih, tam bi morali nekaj ukreniti, nekaj v smislu zgleda velikega Iskalca, našega ljubega Boga, ki izgubljeno ovco in drahmo išče, “dokler je ne najde” (Lk 15,4.8), ki pričakuje sina, dokler se ta ne vrne.

“Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil,” (Lk 15,20). Sina, ki je z gledišča naše družbe – tega uteleša mnenje starejšega sina – ničvredni poraženec, nekdo, “ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje” (Lk 15,30).

Nekaj pomembnega je rekel oče ob tem: “Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden,” (Lk 15,24). On je še vedno “sin” ne glede na to, kaj je storil, “moj” sin, “tvoj” brat. Gre torej za pravi pogled nanj, ki ga vrednoti in ceni po pripadnosti, ne po dosežkih, po dostojanstvu, to dela nekega človeka živega ali mrtvega, izgubljenega ali najdenega.

Ovrednotimo človeka (v sebi)

V življenju namreč vedno pridejo težka obdobja, ko bi moral nekdo z nami potrpeti, vztrajati, nam odpustiti, da bi lahko živeli. To je mogoče samo, če smo za nekoga vredni in pomembni tudi brez koristi in dosežkov. Šele tedaj “najdemo” nekoga – ko je ta “izgubljen”.

Zato se spreobrnjenje našega sveta iz kapitalističnih v zastonjske odnose začenja tako, da dokončno ovrednotimo človeka kot človeka: druge, pa tudi sebe. Prav ceniti človeka v drugem in v sebi pa je mogoče, ko razumemo, da je prav človek največ, kar imamo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 36.

Tags:
osebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.