No, vse to in še mnogo več se dogaja, ko očetje peljejo svoje sinove “v divjino”. Da, samo moška družba. Mamice (žene) in tiste najmlajše, še v plenicah, so štirje očetje pustili v varnem zavetju doma. Septembrski konec tedna je bil rezerviran res samo za može in pogumne fante, ki se zmorejo odreči domačemu udobju.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Simon Purger,Nejc Škoberne, Miha Rutar in Anže Čelik so za tri dni zapustili udobje svojih domov in se s skupaj 14 sinovi odpravili v divjino.
Zgodba odmikov v naravo se je začela pred petimi leti
Trije očetje so se pred petimi leti s svojimi sinovi prvič odpravili v naravo. Sami, brez deklet, brez sodobnih pripomočkov. Samo ogenj, žepni nožek, sekira, palice …
“Že prvo taborjenje očetov in sinov pred petimi leti v divjini Šentviške planote nad Idrijco me je popolnoma navdušilo: kako malo je potrebno, da se fantovska duša razživi in uživa v mogočnosti narave,” se prvega taborjenja spominja Simon.
O razlogih, zakaj so se odločili za tak podvig, je Nejc povedal: “Glavno motivacijo za naša ‘preživetja v naravi’ mi predstavlja naslednji izziv: kako v svetu izobilja, vseprisotne tehnologije ter razvajenosti in lenobe nas staršev naše otroke vzgajati v nerazvajene ljudi?”
V svetu, kjer smo zares obdani z nešteto izbirami, kjer nam je vse na dosegu roke, je tako vprašanje zagotovo smiselno.
“Razvajen pomeni biti ‘brez vaje’. Brez vaje v prenašanju nenevarnih, a neprijetnih občutkov in početju nenevarnih, a neprijetnih stvari, ki so bile še nekaj desetletij nazaj samoumevne. Pomivanje mastne posode drugih ljudi z malo ali brez detergenta v mrzlem potoku, tudi ko te res že zebe v roke. Jesti iz slabo pomite posode, kjer se hrana meša s smetmi in pepelom iz zraka.
Nočni izlet na malo potrebo iz udobne tople spalke v dežju po mokri in mrzli travi. Ureznine in opekline, ki so sestavni del urezovanja in kurjenja palic. Spanje skupaj z mnogimi žužki, ki so se čez dan prikradli v šotor, ker si pozabil zapreti zadrgo šotora. Klanje zajca in čakanje ure in ure, da se meso dobro speče. Čiščenje postrvi z lastnimi rokami. Biti lačen več kot nekaj ur. Biti žejen več kot nekaj ur. Jesti preprosto hrano, kjer nekaj sladkih sliv res lahko predstavlja desert.
Pa tudi brzdanje lastnega egoizma, ko je potrebno narediti nekaj za druge, predvsem mlajše od sebe, se morda odpovedati kakšnemu priboljšku ali celo samo počakati zadnji v vrsti na makarone. Skratka, vsaj nekaj dni v letu se res približati naravi in vsaj malo začutiti meje svojega telesa in občutij. Obenem pa doživeti toliko lepega, vznemirljivega (torej rahlo tveganega), da neprijetna doživetja zbledijo, ostanejo pa lepi spomini za celo življenje.”
Tako so se v naravo podali tudi letos
Letošnja odprava je bila prav tako posebna, še posebej zato, ker se je trem družinam pridružila še ena.
“Letošnji vikend odmik v žirovskih hribih je bil prav tako dragocen, še bogatejšega ga je naredila prisotnost četrte družine, Čelikovih iz Volake – Anžeta in njegovih fantov, ki so se nam pridružili prvič,” je povedal Simon.
“Res nepozabna izkušnja,” je dodal Anže. “Čeprav naši družini (oz. vsaj moškemu delu) takšen način preživetja ni tuj, nas je divjina tudi tokrat obogatila za mnogo izkušenj. Gre predvsem za izkušnjo zunaj cone udobja, za potrpežljivost drugega z drugim, za medsebojno poučevanje, za krepitev medsebojnih odnosov, za razvijanje talentov, ki so nam (možem, fantom) podarjeni.”
Takšna ekspedicija zahteva tudi posebne priprave
“Že res, da se mnogo stvari (vsaj pri otrocih) ne da vnaprej načrtovati in da je mnogokrat treba biti spontan, a peljati 14 sinov v divjino za tri dni zahteva vnaprejšnje priprave. Začeli smo jih že junija in vanje vključili tudi naše najstarejše sinove. Pomembno je, da tudi sami pomagajo sooblikovati skupne aktivnosti in tako tudi sami prevzamejo določeno odgovornost. Res, šola za življenje,” je prepričan Anže.
Ogenj, postrvi in vikinški ščiti
Miha verjame, da je skozi naravo in divjino bližnjica do sebe: “Ker se tam srečam s svojo majhnostjo in nemočjo pred veličino stvarstva (in posledično Stvarnika). Tam se srečam tudi s svojimi omejitvami, ki jih prinese neprespanost, utrujenost. In tam se rojeva tudi hvaležnost za civilizacijo: za ‘samoumevnost’ vode (ki doma kar priteče iz stene), pa ognja (ki ga imam na štedilniku na dosegu gumba), hrane (ki jo je poln hladilnik, v divjini pa je lahko obrok celodnevni projekt), postelje (ki je doma neverjetno mehka in suha). In v vsem tem tudi odnosi pridejo bolj v ospredje: skupnost sama vznikne, ker je potrebno kar nekaj rok, da se na ognju spečejo ribe.”
“Naši fantje so se ob ognju, gozdu in rečici ob tabornem prostoru čisto sprostili. Učili smo se potrpežljivosti drug ob drugem, ko smo čakali na obroke, pripravljene na ognju, čistili postrvi ali skupaj izdelovali vikinške ščite. Urili smo se v ustvarjalnosti in iznajdljivosti, ko smo oblikovali zavetje pred dežjem, barvali ščite in iskali idealno linijo za zipline. Nadvse simpatični so bili tudi obiski otrok iz doline, kjer smo bivali in s katerimi smo odigrali nogometno tekmo,” je o aktivnostih povedal Simon.
Taborjenje ni imelo zgolj pustolovske vloge
Simon je povedal, da so se vsak večer usedli skupaj in pogledali, kakšen je bil pretekli dan. “Zvečer smo ob ognju naredili refleksijo dneva, prisluhnili vikinškim zgodbam in zmolili v zahvalo. Vesel in hvaležen sem, ko vidim, kako fantje z gibanjem v naravi, brušenjem in medsebojnim povezovanjem počasi zorijo v bolj samostojne in odgovorne osebe.”
Kratek odmik, a trajni spomini
“V čem si bom zgoraj opisani odmik najbolj zapomnil? Prav gotovo po dobri družbi. Po skupnem času s sinovi. Po žulju, ki je posledica vztrajnega prižiganja ognja. Po nekoliko trši ‘postelji’, ki jo nudi narava. Po dobri, enostavni hrani in potrebnem času za njeno pripravo. Pa tudi po ponovni izkušnji, da smo se danes z materialnim načinom življenja (in hitenja) konkretno oddaljili od Stvarstva.”
Anže
“Zelo sem hvaležen ostalim trem možem s fanti, da smo skupaj lahko gradili skupnost, odkrivali svoje moči in šibkosti in delili življenje. Fantom pa v najlepšem spominu ostaja vikinško vzdušje, ki je imelo vrhunec v izdelavi ščitov in mečev ter bitki po tem. Pa peka rib (ki so bile ‘najboljše v življenju’) in kuhanje ‘gresa’ (‘ki doma nikoli ni tako dober’ – morda prav zaradi vsebnosti pepela in delčkov lesa? 😊).”
Miha
Morda bo ta odprava v navdih še kakšnemu očetu ali moški druščini. Vsekakor zveni zabavno in polno izzivov!
