Včasih se zalotim, da zavidam možu njegovo moško naravo. Moški si lahko privoščijo prazen prostor in se tako sprostijo na zelo različne načine. Če ga vprašam, kaj razmišlja, reče: “Nič.” Jaz kot ženska si tega ne morem privoščiti. Ženski možgani niso nikoli “na off”.
Drug primer, ko položi glavo na blazino, že spi. Pravi, da zato, ker ima čisto vest. No, meni to ne gre tako “od rok”. Včasih res težko zaspim. Včasih se zbudim prezgodaj in ne morem več zaspati.
V takem časovnem oknu, ko “nič ne delam”, se mi od nekod priplazi “boleči seznam”. Stvari se same od sebe nizajo druga za drugo, brez konca. Potem se spomnim pogovorov s prijateljicami in opažam, da ima vsaka od njih svoj boleč seznam. Tudi če se ta ne sestavi v mlajših letih, pride pozneje, ko se že odvrti nekaj življenja. Samodejno se naberejo boleča izkustva, razne zamere in skrbi.
Včasih premalo naredimo za to, da bi se stvari razrešile. Včasih bi bil dovolj odprt in iskren pogovor, pa ne pride in ne pride do njega. Tudi odlašanje je lahko takšen prazen prostor. Največkrat se nam zgodi zato, ker nam umanjka disciplina konstruktivnega pogovora. Včasih se bojimo solz ali še globlje nesprejetosti. In čakamo in čakamo in se vedno znova ujamemo v “prazen prostor”. Takšno dolgotrajno stanje lahko vodi tudi do slabega počutja, na koncu pa celo do bolezni.
Ob tem pa opažam, da zelo počasi v nas prodira zavest o tem, da nam je Oče pripravil specifično zdravilo za taka stanja. Zdi se, da se velikokrat obnašamo kot verniki iz sekte, ki ob nesreči ali bolezni zavračajo transfuzijo in raje umrejo, kot da bi prekršili pravila. Mi pa imamo pravega Krvodajalca, ki je bil pripravljen priti k nam ljudem s tem namenom, da bi nas odrešil prav takih praznih prostorov in nam prinesel ozdravljenje, specifično za naše konkretno stanje. Njegova kri in Njegova ljubezen je zdravilo za očiščenje naših misli in ozdravljenje bolečin naše duše.
Kadar se znajdem v takem “praznem prostoru”, mi pomaga, če enostavno izgovarjam ime Jezus. Že samo ime pomeni On odrešuje. Včasih molim rožni venec, včasih mi pomaga disciplina zahvaljevanja, ko se enostavno prisilim, da svoje misli obrnem v stvari, za katere sem lahko hvaležna. Največkrat pa mi pomaga branje Božjih resnic v Božji besedi, katerim se odločim verjeti bolj kot svojim občutkom, ki so večkrat zelo nerealni. On je edini, ki lahko zapolni prazen prostor s svojo polnino in izžene vse tisto, kar ni Božje.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
