Pozno poletje in zgodnja jesen sta najlepši čas za potepanje po gorah. Na poteh in v planinskih kočah ni več pretirane gneče, nevihtni oblaki se čedalje redkeje sprehajajo po nebu, narava z rumenečimi macesni in rjavimi travami je iz dneva v dan lepša. Da bi na izletu uživali in se srečno vrnili domov, pa moramo še vedno upoštevati nekaj osnovnih pravil za varno hojo.
Prvi planinci na naših tleh so se med vzponi na vrhove podajali v neznano, danes pa imamo v knjižnicah in knjigarnah na voljo množico planinskih vodnikov in zemljevidov. Opise planinskih tur najdemo na spletu, med našimi prijatelji in znanci so tudi izkušeni planinci, ki nam lahko svetujejo. Izkoristimo te možnosti in se dobro pripravimo na izlet.
Pozanimajmo se, kako dolga in zahtevna je pot, ki jo nameravamo opraviti, kako pridemo do izhodišča in kakšne so trenutne razmere v gorah. Če nimamo dovolj izkušenj, se udeležimo katerega od izletov, ki jih pripravljajo planinska društva. Izbira je zelo raznolika in zanimiva.
Ni vsak za vse
Pri načrtovanju planinskega izleta moramo upoštevati svoje psihofizične sposobnosti. Če nas že vzpon na Šmarno goro izčrpa, se ne bomo odpravili na Triglav ali Grintovec. Bomo pa morda šli prihodnje leto, saj hribi počakajo. Če se nam ob pogledu na prepad zvrti v glavi in če se nam takrat, ko moramo stopiti na klin, tresejo noge, ne pojdimo na zahtevno ali zelo zahtevno planinsko pot. Ni vsak za vse. Saj obstaja kopica vrhov, med njimi več dvatisočakov, na katere peljejo lahke poti.
Dež in sneg
Pred načrtovanim izletom spremljajmo vremensko napoved in razmere v gorah. Če je napoved slaba, izlet brez slabe vesti prestavimo. Najbolj nevarne so nevihte, ki so v gorah najpogostejše poleti, vendar se lahko skuhajo tudi v drugih letnih časih. Tudi navaden dež in megla nam lahko zagrenita planinski izlet. Na mokri skali, vlažni korenini in razmočeni zemlji nam hitro spodrsne in nesreča je tu.
V gorah pogosto že zgodaj jeseni zapade prvi sneg. Na prisojnih pobočjih ga sonce hitro stopi, v grapah in senčnih legah pa se lahko obdrži. Pot, ki je poleti navaden sprehod, se utegne v snegu in ledu spremeniti v nevarno past.
Zaprta vrata
Za varno hojo po planinskih poteh potrebujemo planinske čevlje z dobrim podplatom. Če bomo hodili po zahtevnih poteh in tam, kjer je nevarnost padajočega kamenja, vzemimo s sabo čelado. Če smo v vročih poletnih dneh z jasnim vremenom še lahko pustili doma volneno kapo, rokavice in vetrovko, jeseni brez tega in še kakšnega toplega oblačila ne smemo v gore.
Številne planinske koče bodo konec septembra zaprle vrata oziroma bodo potem odprte le še ob sobotah in nedeljah. Če ste bili poleti navajeni, da ste si v koči privoščili malico, kosilo ali čaj, to morda kmalu ne bo več mogoče, zato bo treba vso potrebno hrano in pijačo nesti v nahrbtniku.
Rana ura – zlata ura
Poleti se v gore odpravimo zgodaj zato, da se izognemo nevihtam in vročini, zgodaj jeseni pa tudi zato, ker so dnevi čedalje krajši. Predviden čas izleta se včasih nepričakovano podaljša. Morda spregledamo markacijo in zavijemo na napačno pot, zaradi česar se moramo vračati. Morda smo zadnje noči premalo spali in nismo tako poskočni kot na prejšnjih izletih, morda nas žuli čevelj ali boli mišica in hodimo počasneje. Sonce pa se hitro spušča. Torej še enkrat: zgodaj na pot, v nahrbtnik pa dajmo za vsak primer čelno svetilko.
Ne vztrajajmo v zmoti
Čeprav so planinske poti označene z rdeče-belimi markacijami, lahko vseeno zgrešimo pravo pot. Morda je markacija na ključnem mestu zbledela, morda so posekali drevo, na katerem je bila narisana, ali pa smo jo spregledali zaradi nepazljivosti. Če že nekaj časa nismo videli planinskih oznak, pojdimo nazaj in jih poiščimo. Vztrajanje v napačni smeri je zlasti v skalah zelo nevarno. Navzgor zlezemo marsikam. Ko ugotovimo, da ne moremo naprej in se je treba vrniti, pa lahko nastopijo nepremostljive težave.
Tudi sicer v gorah ne rinemo z glavo skozi zid. Če ugotovimo, da smo preutrujeni za nadaljevanje poti ali da se ne počutimo najbolje, če je jeklenica pretrgana ali klin izpuljen, če se na nebu zbirajo grozeči oblaki ali če je pred nami strm snežni jezik, mi pa nimamo prave opreme, se obrnimo. Zaradi tega nam z glave ne bo padla krona, hribi pa ne bodo počakali le do naslednjega lepega dne, ampak tudi do naslednjega poletja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
