Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

4 stvari, ki jih morate vedeti, če želite v svojih otrocih vzbujati zaupanje

HOMEWORK

Shutterstock | Lopolo

Edifa - objavljeno 28/09/22

Zaupanje se gradi prek odnosov, ki jih tkemo s soljudmi, in prek izkušenj, ki jih doživimo z njimi. Predstavljamo vam štiri stvari, ki jih morate vedeti o zaupanju, da bi ga kar najbolje znali vzbujati v svojih otrocih

Zaupanje predstavlja velik zalogaj v vzgoji. A kako ga vedno znova vdihniti otrokom? Naslednji nasveti so vam lahko kot staršem v pomoč.

1ZAUPANJE SPODBUJA

Mnogi starši in vzgojitelji delujejo v prepričanju, da otroka spodbujajo, če opozarjajo na njegove neuspehe, ga grajajo in kaznujejo, kar se mnogokrat izkaže za polomijo.

V resnici ključ leži v tem, da mu stalno vzbujamo in mu vračamo zaupanje v samega sebe: od najmlajšega, ki pade pri svojih prvih korakih in ga kljub temu pohvalimo z “Bravo!”; malo starejšega, ki ponesreči razbije krožnik in mu vseeno namenimo nasmeh in zahvalo, ker je bil pripravljen pomagati; do šolarja, ki ga po zapletih v šoli želimo spodbuditi s tem, da poudarimo njegov napredek.

2ZAUPANJE JE NALEZLJIVO

Da bodo otroci zaupali staršem, morajo najprej zaupati sebi. Prav tako morajo starši zaupati v svoje sposobnosti in ustrezno odzivanje. Če stalno primerjamo, kar bi želeli biti, s tem, kar smo v resnici, se bomo vedno počutili manjvredne.

Problem se torej pojavi, ko starši začnejo stremeti k popolnosti! Popolnih staršev ni. Otroci ne morejo imeti popolnejših staršev, kot jih že imajo, saj jih je Bog zanje izbral prav take. In če On pozna omejitve teh staršev, tudi bolj kot kdorkoli ve za njihove sposobnosti in milosti, ki jim dovoljujejo opravljati svojo poslanstvo kot krščanski vzgojitelji.

3ZAUPANJE JE ZAHTEVNO

Zaupanje je zahtevna reč tako za tistega, ki ga ponuja, kot za tistega, ki ga uživa. Zaupati otroku ne pomeni dovoljevati vseh ravnanj in vedenj: “Ti delaj, kot se ti zdi prav, jaz pa si umijem roke.” Zaupanje pomeni skleniti sporazum z otrokom: “Od tebe nekaj pričakujem: vem, da to zmoreš, in lahko računaš na najino pomoč.” To dvojno zagotovilo – da lahko uspem in da mi bodo starši stali ob strani – je močan motor, ki dovoljuje otroku, da neprestano napreduje in raste. 

Zaupanje mora vedno biti v pravšnji meri, gradimo pa ga postopoma. Otrok mora vse od rojstva čutiti, da mu starši zaupajo. Seveda pa ne gre za isto vrsto zaupanja pri nekajmesečnemu dojenčku kot pri 15-letniku! Če se zaupanje staršev ne prilagaja realnim okoliščinam otroka, bo to, namesto da bi mu pomagalo pri rasti in izgradnji, izzvenelo.

Če drži, da zaupanje dela čudeže, je res tudi, da lahko strah pred razočaranjem drugega povzroči katastrofo: preveliko zaupanje takrat postane prevelika zahteva in pričakovanje. Z drugimi besedami: če mero postavimo previsoko, otroci ne bodo želeli skočiti.

4ZAUPANJE VZBUJAMO ZNOVA IN ZNOVA

Zaupanje ni “vse ali nič”. Starši, ki se jim je otrok krepko zlagal, lahko kaj hitro zabrusijo: “Ne zaupava ti več.” Namesto tega bi bilo bolje reči: “Zdaj si boš moral znova izboriti najino zaupanje.” Kapital zaupanja ni končen, kot če gremo na banko, temveč je (moral bi biti) neizčrpen vir.

Ko ni več mogoče zaupati svojemu otroku pri določeni zadevi (ker o njej laže, deluje brezglavo, ne nadzira svoje jeze ipd.), je koristneje izpostaviti področja, pri katerih pa lahko računamo nanj. Ta zagotovo obstajajo še pri tako težavnem otroku ali upornemu najstniku. 

Vzpostaviti vzdušje zaupanja okoli svojih otrok je ključno. Otroci potrebujejo občutek, da starši zaupajo vanje kot tudi tistim, ki jih obkrožajo: učiteljem, katehetom, vzgojiteljem, starim staršem, stricem in tetam, prijateljem itd. A previdnost ni odveč – ne zaupajmo kar komurkoli. Zaupati npr. učiteljem ne pomeni se razbremeniti, ker smo delegirali skrb za vzgojo na nekoga drugega. Zahajanje v drugo skrajnost stalne dvomljivosti v vsakogar pa prav tako ni koristno. Pazljivost in skrb morata iti z roko v roki, sicer so lahko prve žrtve te neuravnoteženosti prav otroci.

Bog zaupa prav v vsakega starša, toda se ti tega zavedajo? Če ne bi prav Bog ustvaril starša sposobnega in najboljšega, kar lahko je, tega od njega ne bi zahteval. Da dosežemo to “najboljše”, se moramo najprej prepustiti brezpogojni Božji ljubezni, ki se ne ozira na to, kakšni smo. To “najboljše” pomeni v polnosti zaupati Njemu za vse in za vedno.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Paula C. Qualizza.

Tags:
osebna rastotrocivzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.