Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 26. novembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Opravičilo neki mamici

shutterstock_1878107623.jpg

Drazen Zigic | Shutterstock

Ana Pavec - objavljeno 02/10/22

Vsaka mamica ima svoj delež preizkušenj

“Kako pogrešam čase, ko so bili manjši, ko je bilo vse skupaj bolj ‘na izi’.” Ko so mi besede zletele iz ust, sem se zgrozila nad seboj. Izrekla sem nekaj, kar sem si zaprisegla, da nikoli ne bom.

Ko sem bila mlada mamica, sem si obljubila, da ne bom nikoli pokroviteljska do drugih, da ne bom nikoli zganjala neupravičene nostalgije po preteklih dneh. Ne bom solila pameti, ne bom vzdihovala po tem, kar je minilo, ker ne bom nikoli pozabila, kako hudo je bilo, kajti bila sem izčrpana mamica majhnih otrok, utrujena od nenehne skrbi zanje.

Sredi kaotičnega vsakdanjika sem se trudila ustvariti nekaj reda, smisla in miru; včasih sem zajokala sredi plenic, otroškega joka, nepredvidljivih otroških bolezni in prehladov, sredi 24-urne razpoložljivosti za dojenčka in malčke, ki ves čas nekaj potrebujejo.

Zadnje, kar potrebuje takšna mamica, je vzdihovanje neke druge mame, kako pogreša to obdobje, kako hitro je minilo in kaj bi dala, da bi se lahko vrnila vanj.

Težava je, da je res hitro minilo. Ne bi šla ravno nazaj, pa vendar pogrešam to, da sva ne glede na vse težave vseeno midva z možem imela vajeti našega vsakdanjika v rokah, lahko sva se odločala, kdaj in kam gremo, za koliko časa, upoštevati sva morala le svoje urnike, ne tudi urnikov odraščajočih otrok.

Ne da se pomagati. Trenutkov se ne da zamrzniti, družinska fotografija na steni, na kateri držim v naročju svojega najmlajšega otroka, je, čeprav posneta pred pičlimi štirimi leti, zastarela. Treba bi bilo uokviriti novo, kjer sta najmanj dva otroka že višja od mene.

Ko mlajša dva, hčerka in sin, v eni uri neverjetno prepričljivo menjata vloge in se vživeto igrata, da sta dojenčka, hišna ljubljenčka in superjunaka hkrati, vem, da sta nepreklicno prerasla najnežnejše obdobje. Vsak dan sem priča vedno večjim dimenzijam svojih otrok, vsak dan se odpravljajo novim dogodivščinam nasproti. Meni ostane, da jim pomagam pri logistični izvedbi, jih opazujem, spremljam in sem jim na razpolago, če me potrebujejo.

Ravno ta logistika me najbolj utruja. Ravno ta, logistika – prevozi, nabava in priprava hrane, milijon pomembnih podrobnosti, ki si jih je treba zapomniti –, me plaši. Ravno to je krivo, da sem za trenutek, ko sem uzrla izčrpano mamo, ki mi je hotela potožiti, kako ji je težko iz dneva v dan skrbeti za majhne otroke, ko se kaos nikoli ne neha, prav zahrepenela po tistim obdobju.

A vendar nisem hotela reči, da je bilo vse bolj ‘na izi’. O, moj Bog! Nikakor ni bilo nikoli ‘na izi’. Vsaka mamica ima svoj delež preizkušenj. Težava je, da sem si bila obetala, da bo kdaj postalo lažje.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
materinstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.