Vprašanje bralca:
“Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.” Pred leti se je neki kolega, ki se ima za ateista, ponorčeval iz tega odlomka, češ kako je Bog nepravičen. Priznam, da mi je vsakič nekoliko nelagodno ob tem evangeljskem odlomku. Kaj je pravzaprav sporočilo teh besed?
Odgovarja celjski škof Maksimilijan Matjaž
Hvala za to vprašanje, ki je res na mestu, saj gre za enega najbolj provokativnih Jezusovih izrekov. Te besede navajajo vsi trije sinoptični evangeliji in povrh še v različnih kontekstih, kar govori o tem, da Jezus ta izrek pogosto uporablja. Verjetno se je navezal na neko ljudsko modrost v smislu “bogati bogatejši, siromaki siromašnejši”.
Iz uporabe izreka v priliki o talentih (Mt 25,14-30) in v priliki o minah oziroma denarju (Lk 19,11-28) bi na prvi pogled tudi lahko pritrdili tej logiki sveta: Kdor ima več denarja, bo lahko več vložil in bo tudi več dobil. Vendar Jezus pove to kot priliko, kot primerjalno oziroma metaforično pripoved, ki so jo judovski učitelji pogosto uporabljali.
Gre za pripoved s podobo iz vsakdanjega življenja, ki je vsem razumljiva, da lahko prek nje pokaže na globlji pomen, pomen, ki seže onkraj (meta) vidnega in otipljivega. Tako npr. prilika o semenu, ki govori z jezikom poljedelca in gradi na človekovem naravnem vedenju, sporoča način delovanja Božje besede in rodovitnosti človekovega življenja.
Tudi priliki o talentih in denarju govorita v jeziku vsem znanega materialnega sveta o duhovnem svetu, ki je globlje in ga je težje prepoznati. V materialnem svetu se materialno veča z zbiranjem in trgovanjem, v duhovnem svetu, ki si ga predstavljamo kot srečo, radost, veselje, zadovoljstvo, ljubezen …, pa velja ravno nasprotna logika: povečuje se, če se deli, daje, daruje.
Gre za logiko ljubezni, iz katere vsak človek živi in po njej hrepeni. Ker pa je tonačin pšeničnega zrna, ki mora pasti v zemljo in umreti sebi, da se lahko odpre in obrodi sadove (prim. Jn 12,24), se naravni človek, ki je prepričan, da mora sam poskrbeti za vse, tega pogosto prestraši in se zapre vase.
Jezus tako s priliko izzivalno sooči med seboj dva načina mišljenja, ki sta si sicer diametralno nasprotna, pa vendar paradoksna, tako da jo mora vsak osebno odkriti in svobodno sprejeti. Prilika namreč ne pove vsega in poslušalca ne prisili, ampak ga pripravi do razmišljanja in terja svobodno odločitev.
To, kar človeku daje Bog, resnični gospodar življenja, ni materialni denar, ampak je milost – njegova milina, naklonjenost, prisotnost, moč – ljubezen. Ta Božji dar pa sprejme človek tako, da ga podeli, da se odpre. Če bi ga hotel obdržati zase, bi ga izgubil.
To Jezus pojasni še s podobo o svetilki in besedi (Mr 4,21-25; Lk 8,16-18), kjer prav tako uporabi enak provokativni izrek: “Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.”
Kdor namreč sprejema Luč in Besedo in jo živi, o njej pričuje in jo deli, jo bo še prejemal in jo bo imel vedno več, kdor pa bo molčal, jo zaprl vase in svetilko novega življenja, ki mu jo je Gospod prižgal, pokril ter jo “postavil pod posteljo” (Lk 8,16), bo ta ugasnila in bo izgubil vse, kar je prejel. Prižigajmo se torej ob Besedi in jo oznanjajmo!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 39.
