Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 26. novembra |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

V Fatimo se je odpravila kar peš. “Bog ni avtomat, v katerega vržeš kovanček”

neza-tomazic-fatima-5.jpg

Fotografija je last Neže Tomažič

"Zavest, da zmorem težke stvari, odnašam tudi naprej v življenje," poudarja Neža.

Lojze Grčman - objavljeno 09/10/22

O telesnih in dušnih žuljih, ki jih je oblepilo 150-kilometrsko romanje peš

Navadno je Neža Tomažič prijazna in nasmejana kolegica iz sosednje pisarne, saj pomaga urednici revije Mavrica ter vešče skrbi za družbena omrežja. Danes pa je še nekaj več. Odlična sogovornica, in to z razlogom. V intervjuju namreč opisuje svoje romanje v Fatimo, kamor se je iz Lizbone odpravila peš. 150 kilometrov v šestih dneh. Da je zaradi te ideje zmešana, si je prigovarjala še tik pred odhodom, a ji niti pod razno ni žal.

Kateri vzgibi so te popeljali na 150-kilometrsko romanje peš?
Nekoč sem že prehodila podobno pot, iz La Verne do Assisija, saj imam svetega Frančiška zelo rada. Takšna pot te povleče. Zato sem imela željo, da bi šla še kdaj. Pred petimi leti, ko je bila v Sloveniji fatimska Marija romarica, mi je padlo na pamet, da bi lahko poromala v Fatimo. Iskala sem možnosti, izkristalizirala se je opcija, da bi šla peš. Ko potujem peš, dam v romanje veliko več sebe …

… obenem pa to prinese obilico časa za razmišljanje o življenju, duhovnosti, odnosih v pretekliku, sedanjiku in prihodnjiku, kajne?
Drži, za razmišljanje je ogromno časa. To možnost še poveča dejstvo, da greš na romanje sam. Hkrati pa si soočen sam s sabo, svojo realnostjo in ranljivostjo. Tam si ti v čisti verziji. Ne moreš si prikrivati, ko si utrujen ali lačen. Poslušaš svoje telo, svoje boje. Misliti mi je dajala tudi pokrajina. Ko sem hodila po močvirju, je bila nad njim speljana lesena pot. Razmišljala sem: “Tu me nad močvirjem drži pot, kaj pa me v življenju drži nad gladino?” Stvari se kar odpirajo, pridejo iz tebe.

Kdaj so te zajele krize?
Ena me je, še preden sem se odpravila od doma. Imelo me je, da bi si rekla, da se tega ne grem, da sem zmešana, da nimam časa in sem utrujena. Nisem si več želela iti. Ampak imela sem plačano karto, rezervirane hostle … Pa naj bo. Grem! Nisem vedela, kako je hoditi sam. Hkrati si navdušen in te je strah, kako se boš znašel. Krize so se mi dogajale tudi vsakih zadnjih pet kilometrov pred prenočiščem. Po eni strani to ni velika razdalja, po drugi pa gre za dobro uro hoje. Tisti kilometri so se ponavadi vlekli. 🙂

Ko mi je bilo na romanju najtežje, sem s sveto materjo Terezijo rekla: “Marija, Mati Božja, bodi moja mati.” Preprosta molitev, s katero pocukaš Marijo za rokav, ona te objame in pokrije s svojim plaščem.

Nežino romanje skozi objektiv telefona:

Se spomniš trenutka, ko je bilo najbolj naporno?
Bil je četrti dan. Vsi so mi govorili, da je to najbolj naporna etapa, naj jo razdelim na dva dneva, da ni vode in naselij. Razmišljala sem o avtobusu ali vlaku. Bilo me je strah. A videla sem, da se dobro počutim in da mi gre, četudi je težko. Zbrala sem pogum in se spopadla s 33-kilometrsko etapo, s tem da je bilo zadnjih 18 kilometrov brez vode, sence, naselij. Bila so le polja. Zelo je bilo naporno, a ves čas sem si govorila: “Da, težko je, a zmorem težke stvari.” Na koncu me je čakal še vzpon v mesto na hribu. Zavest, da zmorem težke stvari, odnašam tudi naprej v življenje.

Katera dodatna spoznanja si prinesla z romanja?
Že prvi dan se mi je močno vtisnilo v zavest, da me to romanje uči zaupanja. Še več, da mi predstavlja koncentrat zaupanja, ki ga močno okušam in ga moram prenesti v življenje. Na romanje sem odšla s hrepenenji in nameni, a že prvi dan mi je postalo jasno, da Bogu ne morem reči: “Hej, prišla sem! Poromala sem, tako sem vrgla kovanček v avtomat. Zdaj mi pa ti daj kaj ven.” Razmišljala sem o zaupanju, da bo Bog poskrbel, da bo na poti kaka trgovina, da bom imela dovolj hrane, da si bom lahko “pokrpala” žulje … Ter širše: da bom zmogla premagati strah in podobno.

Žulji. Kako je bilo s tem?
Prve tri dni jih sploh nisem imela, zaradi česar sem bila presrečna in presenečena. Zadnje tri dni pa so moje noge kar malo trpele. Zjutraj sem imela kar obred lepljenja obližev.

Še nekaj fotoutrinkov s poti:

Kaj pa dušni žulji? Si na romanju oblepila tudi te?
Gotovo so bili. Kaj je dušni žulj? Nekaj, kar te moti, skrbi, vznemirja. Med potjo sem se s kom pogovarjala, komu potožila. Naučila pa sem se tudi darovati svojo bolečino in trpljenje. O tem sem nekega dne razlagala svoji sopotnici Valerie iz Belgije, ki ni kristjanka.

Princip darovanja trpljenja za nekoga ali nekaj ji je bil neznan. Tisti dan je bilo ravno srečanje mladih v Stični, tako da sem nekaj ur potrpela brez pritoževanja v glavi in besedah za mlade. Težko ti je, a veš, da lahko bolečino trpljenja ali stisko v nekaj “vlagaš”.

Med romarji se vzpostavi posebna vez, drug drugega spodbujamo, se pozdravljamo, sprašujemo, kako je kdo.

Tik pred Fatimo pa te je pričakala “osvežitev” …
Ko sem bila pri tabli Fatima in sta me do svetišča čakala še dva kilometra, je začelo deževati. “Oh, še to!” sem si rekla. Treba se je bilo preobuti, natakniti pelerino, zaščititi nahrbtnik. Mukoma sem vendarle prispela do svetišča in ugotovila, da je čez dve minuti maša. “Aha, to je uredil Bog.” Šla sem v veliko, hladno, prijetno kapelo. Sedela sem vso mašo, ki je zaradi portugalskega jezika nisem veliko razumela. A sem se vseeno počutila domače! Po maši sem le še poiskala prenočišče, ki je bilo, hvala Bogu, zelo blizu, se oprhala in šla spat. Naslednje dni pa sem bila malo bližje Mariji.

neza-tomazic-fatima-1.jpg
Kapelica prikazovanja s kipom fatimske Matere Božje.

Kako sta se družili?
Na mestu, kje se je Marija prikazala, stoji majhna kapelica prikazovanja. Ta je postala moj najljubši prostor v Fatimi. Ne glede na baziliko in še eno veliko, moderno cerkev. Biti tam ob Mariji in si pustiti začutiti njeno materinskost, nežnost, ženskost, ji izročati stvari je bilo zelo prijetno. Veliko ljudi gre kleče po poti okrog kapelice, nekateri prižigajo sveče. To ni ravno moj način molitve. Raje preprosto zmolim O, Gospa moja. Tamkajšnji mir te kar povleče v molitev srca.

Tags:
Marijaromanje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.