Biti del velike družine je lahko eden največjih blagoslovov v življenju. Toda ko sta se John in Margaret Slonkosky poročila, si nista predstavljala, kako bo njuna ljubeča družina rasla … in rasla … skupaj z njuno vero.
Zakonca sta imela deset otrok, od katerih je ena, Patti Anne, zdaj s. Mary John, sestra dominikanka iz Nashvilla. Drugih devet otrok so Amy Louise, Mary Margo, John Paul, Mark Andrew, Tina Maria, Jessica Anne, Mimi Rose, Polly Anna in Edward Christopher. Vseh devet se je poročilo in imajo skupno 65 otrok. Od teh otrok jih je 41 že poročenih in gospa Slonkosky je ponosna prababica 101 pravnuka!
Ko smo odkrili, da ima gospa Slonkosky, mama, babica in prababica, toliko pravnukov, smo preprosto morali izvedeti kaj več o tej neverjetni ženski, ki je navdihovala generacije, da so sprejele Božjo ljubezen in se obkrožile z radostjo številnih potomcev.
Ponižnost v osrčju doma Slonkoskyjevih
Vnuk gospe Slonkosky, Dominic, je sicer povedal, da bi bila njegova babica nekoliko zadržana do pogovora z nami, saj je skromna ženska, zato je poslal svojega očeta Edwarda, da bi izvedel kaj več o njenem življenju in o tem, kako je njena vera odigrala dejavno vlogo pri vzgoji njene čudovite družine.
Mati desetih otrok ni načrtovala natančnega števila svojih potomcev, “temveč je ponižno sprejela Božji načrt in vse otroke, ki jih je Gospod predvidel zanjo”. Sprejela je svojo veliko družino, obenem pa nudila podporo svojemu možu v družinskem podjetju:
“Mama se živo spominja, kako je pomagala svojemu možu v družinskem podjetju za studijsko in poročno fotografijo. Mama je za očeta že od začetka njunega zakona slikala oljne portrete, zato so bili del domačega vsakdana malčkov in dojenčkov slikarsko stojalo, oljne barve in čopiči, za katere je morala mama poskrbeti, da jih otroci niso prevrnili. Ponosna je bila, da jim je morala samo enkrat povedati, in so se izogibali stojalu. Toda to odraža del žrtve, ki jo je bila pripravljena sprejeti, da je lahko podpirala družinsko podjetje in s tem družino,” je pojasnil Edward.
Zanimivo je, da je prababica Slonkosky govorila tudi o prednosti velike družine, o kateri ne razmišljamo prav pogosto. Edward je povedal:
“Ena od milosti, ki jo je mama povezovala z veliko družino, je bila ta, da jo je nenehno ohranjala v duhu ponižnosti, nujno je neprestano molila, saj je vedno imela potrebo ali razlog, da je pokleknila v molitvi.”
Gospa Slonkosky se je v nadaljevanju pogovora s sinom posvetila finančnemu položaju – vprašanju, zaradi katerega se mnoge velike družine odločajo za nekaj, kar drugi morda vidijo kot “žrtvovanje”, vendar je to dejansko lahko najkoristnejša izkušnja v našem življenju.
“Nasprotno pa bi odločitev, da ne bi imeli otrok, navidezno zagotavljala večji nadzor nad finančnimi zadevami in več denarja, vendar za duhovno ceno manjše potrebe po Bogu, manjše potrebe po odvisnosti od Njega, manjše potrebe po ponižnosti, da bi bili nagnjeni k molitvi. Niso bili revni, vendar so se vedno zanašali na Boga.”
Seveda so obstajale tudi druge prednosti velike družine, ki na samem začetku niso bile tako očitne:
“Druga milost ali blagoslov, ki ga mama priznava, je tisti, ki je prišel po tem, ko je zgodnji del svojega življenja vložila v svoje otroke, in sicer dejstvo, da toliko njenih odraslih otrok živi blizu nje in so del njenega življenja, ona pa njihovega.”
Sredstvo za urjenje vrlin
Gospa Slonkosky pa je svojemu sinu tudi zaupala, kako vzgoja velike družine od vseh njenih članov zahteva, da se urijo v številnih vrlinah:
“Zaradi velike družine ji je bilo kot staršu zelo težko razvajati kateregakoli od otrok. Družinska dinamika velike družine je zagotavljala stalno okolje za utrjevanje dobrodelnosti, potrpežljivosti in nesebičnosti, tako staršev do otrok kot pri medsebojnih odnosih otrok. (…) Velika družina je spodbujala močan občutek družinskega ponosa, odnosov in bratstva, željo po druženju in nadaljnjem pogostem srečevanju.”
Na koncu je Edward še pojasnil, kako se je z udejanjanjem vere dinamika velike družine še krepila:
“Dinamika velike družine je tudi omogočila, da je karizma domače cerkve cvetela, rasla, se ukoreninila in razvijala ter postala osrednja točka našega življenja. Na našo vero, na našo željo, da bi jo živeli, je neposredno vplivala in jo spodbujala dinamika velike družine. Nismo bili samo svoji, čutili smo, da ne moremo početi, kar nas je volja. Misel, da smo del nečesa večjega, kot je le vsak posamezni jaz, se je krepila prek številnih družinskih članov, predvsem pa prek naših staršev.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
