Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Matej in Patricija Kunavar sta mlada zakonca, poročena sta dobro leto in pol, pred kratkim sta dobila prvega otroka. Oba sta skavtska voditelja, tudi spoznala sta se prek skavtov v Kamniku.
Matej je diplomiral na fakulteti za strojništvo, sedaj je zaposlen. Poleg tega, da je skavtski voditelj, igra harmoniko, prosti čas pa zelo rad preživlja v naravi. Zase pravi, da je kmet brez kmetije.
Patricija je končala študij medicine, sedaj opravlja specializacijo s področja družinske medicine. Pravi, da se počasi "upokojuje" od svoje vloge pri skavtih. Kot zanimivost še doda, da sta imela kar dve poroki. Najprej sta se poročila cerkveno, čez pol leta pa sta priredila še večjo civilno poroko za vse sorodnike in prijatelje, saj jima je epidemija vmes prekrižala načrte.
Kot par sta se udeležila Svetovnega dneva mladih (SDM) v Krakovu na Poljskem, ki je potekal leta 2016. Za Aleteio sta spregovorila o svoji izkušnji s SDM-ja, nanizala nekaj anekdot in podala nasvete za tiste, ki se odločate za udeležbo na prihajajočem Svetovnem dnevu mladih.
Matej, Patricija, povejta, kdo je bil pobudnik, da sta se prijavila na SDM? Je bilo treba koga bolj prepričevati?
Patricija: Bila sem na Evropskem srečanju mladih in ko sem slišala, da obstaja tudi Svetovni dan mladih, ki bo v Krakovu, sem se takoj navdušila. Mateju sem rekla, da grem in da če hoče iti z menoj, naj gre. Vdal se je v usodo in se mi pridružil. 😊
Matej: Jaz prej sploh nisem spremljal teh dogodkov. Če ne bi bilo nje, bi verjetno v novicah zasledil informacijo, da ta dogodek poteka, vendar bi bilo takrat že prepozno.
Kako je potekalo vajino potovanje?
Matej: Na SDM sva se prijavila prek skavtov, vendar so nas zaradi premalo prijav porazdelili med preostale skupine. Naju so dodelili skupini, ki so jo vodile uršulinke. Na Poljsko smo se peljali z vlakom, prvi teden smo nato preživeli po župnijah, mi smo se naselili v škofiji Lublin. Skupaj z dvema Slovakinjama sva prebivala pri nekem starejšem paru.
Prvi teden je bil obarvan družabno, turistično, spoznavno. Imeli smo nekaj srečanj za celotno škofijo, veliko se je dogajalo tudi v okviru posameznih župnij, v katerih smo bili nastanjeni. Predstavljali smo svoje države, se družili, plesali … Ko sem izvedel, da gremo z uršulinkami, priznam, da sem bil kar malo razočaran, ker sem bil prepričan, da ne bo tako dobro. Vendar moram reči, da so zelo presenetile in da je bilo na koncu res super.
Patricija: Imeli smo skupine in kateheze, veliko smo se pogovarjali, sodelovali pri svetih mašah. Spomnim se tudi, da so nas peljali na ogled koncentracijskega taborišča. Drugi teden srečanja smo spali v uršulinskem samostanu, zjutraj smo imeli srečanja Slovencev in kateheze, čez dan smo hodili na oglede, proti večeru smo se družili, šli naokrog, veliko je bilo glasbenih odrov.
Svetovni dan mladih 2023 na Portugalskem
Kako pa je bil videti "pravi" Svetovni dan mladih, ki je osrednji dogodek obeh tednov?
Matej: Na travnik, kjer je bila osrednja maša SDM, smo šli peš, to je bila ogromna reka ljudi. Tisti dan je bilo zelo vroče, kljub temu pa so nam razdelili pelerine za primer dežja. Iz tistih pelerin in palic smo postavili šotore. Zvečer smo prespali in potem šli domov naslednji dan po maši, ker ni bilo možno, da bi cela množica naenkrat odšla. To je bil res zanimiv prizor.
Patricija: Meni je bilo zelo zanimivo videti dva milijona ljudi na istem travniku, ogromno šotorčkov, naslednji dan je bila maša, torej osrednji dogodek SDM. Še nikoli nisem bila na tako velikem dogodku in je zares posebno doživetje, ko si pri maši z dvema milijonoma ljudi, ki skupaj s teboj pojejo slavilne pesmi.
Gotovo se je v teh dveh tednih zgodila kaka anekdota …
Matej: Seveda, že prvi dan. V trenutku, ko smo stopili z vlaka, je do naju pristopil nek možakar, naju poklical po imenu in nama začel nekaj pripovedovati v poljščini ter naju vabil v avto. Nama ni bilo nič jasno, nato pa sva ugotovila, da je najin gostitelj. Verjetno je imel najini fotografiji.
Ko smo prispeli do hiše, sva ugotovila tudi, da z ženo ne znata angleškega jezika. Tudi Slovakinji, ki sta bivali z nama, nista dobro govorili angleško, zato je večina pogovorov potekala v neki mešanici treh slovanskih jezikov, dodali smo še kretnje. Nekako smo se sporazumeli.
Patricija: Ko sva se na začetku pogovarjala s svojima gostiteljema, sta naju spraševala o tem, kako dolgo sva skupaj itd. Povedala sva, da sva skupaj dve leti (takrat sva bila proti koncu gimnazije). Bila sta zelo presenečena, ker sva tako mlada. Prišlo je namreč do nesporazuma.
Matej: Spraševala sta naju, ali sva poročena in koliko časa, midva pa sva povedala, da sva par dve leti. Ko smo se končno sporazumeli, je nastala velika panika, ker sta nama pripravila zakonsko posteljo, potem pa sta ugotovila, da nisva poročena. Mož je šel nato hitro pripravit še dodaten jogi, da sem lahko spal posebej. 😊
In še to: Slovenci smo znani po tem, da strežemo goste, ampak Poljaki … Zjutraj sva dobila zajtrk, vse je bilo tam, od A do Ž, od salame do palačink in kosmičev. Mi pa smo bili le štirje. Potem so nam pripravili še sendviče za malico, čeprav smo imeli organizirano tudi kosilo.
Ko smo prišli v župnijo, smo tudi tam dobili sendviče. Hrane je bilo res ogromno. Lačni res nismo bili. Potem smo imeli v župniji skupno večerjo, doma pa nas je čakala še ena večerja. Tam sem se verjetno zredil za nekaj kilogramov! 😊
Sta ohranila kakšne stike?
Matej: Največ sva se družila z dvema Slovenkama, Tadejo in Ano Šuštar. Z njima sva ostala v kontaktih, na začetku študija smo se pogosto družili. Ves čas ostajamo povezani. Tudi z uršulinko sestro Andrejo sva ostala v kontaktu.
Patricija: Na začetku sva si pisala tudi z gostiteljema. Bilo je zabavno, ker sva jima napisala pismo v slovenščini in še dodala prevod v angleščino, onadva sta pisala v poljščini, njun sin pa je prevedel v angleščino.
Kaj vama še posebej ostaja v spominu in je na vaju naredilo velik vtis?
Patricija: Imam veliko lepih spominov in utrinkov. Spoznala sem veliko ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati, poskrbeti za nas. Vsi so bili zelo prijazni, odnosi v naši skupini so bili prijetni.
Tudi duhovni spremljevalci – duhovniki in redovnice – so bili zelo odprti za pogovore, odgovarjali so na naša vprašanja, tudi če so bila provokativna, z veseljem so poslušali in se pogovarjali.
Predvsem mi je ostalo zavedanje, da se da vero živeti tudi na nekoliko drugačen način. Res se je dalo čutiti, koliko mladim, ki so skrbeli za nas, to pomeni, kako živa je njihova vera. Zame je bilo to nekaj novega.
Matej: Tam sem videl zares ogromno maso ljudi. Vse je bilo SDM in res sem imel občutek, da sem del nečesa velikega. Spomnim se, da smo se en dan vsi spontano zbrali na glavnem trgu, bila je velika množica ljudi vseh narodnosti. Čeprav se nismo poznali, si nismo bili tujci, z vsakim človekom si se lahko pogovarjal, čutil si pripadnost.
Najbolj mi je ostalo spoznanje, da je cerkev lahko tudi veliko "mlajša", kot smo morda navajeni pri nas, kristjani so bolj vidni, se izpostavijo, veliko je mladine. Videl sem veliko mladih duhovnikov in redovnic, čutilo se je veliko energije.
Kako bi spodbudila tiste, ki se odločajo, ali se je vredno udeležiti prihajajočega Svetovnega dneva mladih?
Patricija: Nimate se kaj odločati, samo pojdite, ker vam ne bo žal. Povsod so ljudje, ki vam bodo pomagali. Vsi vedo, da gre za SDM in gostiteljsko mesto takrat živi za ta dogodek.
Matej: Predvsem pa se ni treba ničesar bati. Mi smo samo šli in ni bilo trenutka, ko bi nas skrbelo, da bi se kje izgubili, da bi se nam kaj zgodilo. Lahko bi imel kdo tudi predsodek, da greš tja samo molit, ampak se res potrudijo, vsak lahko najde nekaj zase, veliko časa je za druženje, spoznavanje drugih ljudi, kultur, družabne igre, seveda tudi molitev. Odvisno je od posameznika, kaj bi rad počel. Izbire je veliko.
Patricija: Je možnost tako za duhovno, osebno rast, lahko se uriš v jezikih, greš malo preko sebe, se družiš in spoznavaš, izgubiš veliko predsodkov.
Kaj pa kak konkreten nasvet za tiste, ki nameravajo iti?
Matej: Na vsakem srečanju potekajo prestavitve držav. Žal mi je, da Slovenci s seboj nismo imeli narodnih noš, drugi so jih namreč imeli. Svetujem, da vzamete slovensko narodno nošo ali harmoniko, da predstavite našo državo. To vedno zažge.
Patricija: In imejte slovenske zastave, tega ni nikoli preveč!
