Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 26. novembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

(Ne)vredni darov?

shutterstock_1230889774.jpg

Krakenimages.com | Shutterstock

Marko Rijavec - objavljeno 14/10/22

Imeti se za ljubljenega

Prava vrednost daru je pravzaprav v tem, da si ga ne zaslužimo. Sicer to ni več dar, temveč nagrada, plača ali povračilo. Morda zato mnogi ljudje darov ne želijo sprejemati, ker se ob tem počutijo manjvredne, morda zato mnogi ljudje darove jemljejo kot nekaj samoumevnega, tako jim ni treba spoznati, da tistega, ki jim kaj pokloni, potrebujejo.

Obe ekstremni drži, tako značilni za naš čas napihnjenih samopodob in individualizma, močno zapirata možnost temu, da bi doživeli in občutili hvaležnost. In vendar začutimo svojo ljubljenost, ki si jo na napačen način želimo pridobiti z napuhom in neodvisnostjo, samo v drži hvaležnosti …

Nismo vredni

In za hvaležnost je treba biti obdarovan. “Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga,” (Lk 17,15). Imel se je za ljubljenega, to je čutil ob daru, ki ga je prejel, zato je slavil Boga. Imel se je za dragocenega, čeprav je vedel za svojo nevrednost.

Prav zato evangelij o desetih gobavcih lahko beremo kot poziv, naj nehamo s tako ihtavo obsedenostjo delati vse, da bi bili pred Bogom videti vredni darov, ki jih prejemamo, naj nehamo iskati lastno popolnost z izpolnjevanjem pravil in zapovedi ali s katerimkoli dosežkom. Preprosto zato, ker je to nemogoče. Nikoli ne bomo popolni, Njegovih darov nikoli ne bomo vredni. Za božjo voljo, saj smo vendar samo gobavci, iskreno, ob pogledu nase in na svojo resničnost lahko samo kričimo: “Jezus, Učenik, usmili se nas!” (Lk 17,13)

Zato je nekoliko napuhnjeno misliti, da si recimo sv. obhajilo kadarkoli zaslužimo. Obhajilo, ozdravitev naših gobavosti, vendar ni nagrada za popolno držo, ki je taka največkrat samo na zunaj. Obhajilo potrebujemo kot zdravilo posebno tedaj, ko smo slabotni in polni grehov, ne pa da se mu takrat še bolj izogibamo, ker ga “nismo vredni”. To ni samo zgrešeno, napuhnjeno je misliti, da ga bomo lahko kadarkoli vredni. Zato je to, da ne gremo k obhajilu, ko ga potrebujemo, nekakšen greh nehvaležnosti, ko nas Jezus želi ozdraviti, mi pa tega – kakor “onih devet” – ne želimo sprejeti.

Dragoceni smo

Čeprav se to zdi neverjetno, nam On daje darove ne zaradi naših zaslug, temveč preprosto zato, ker je Bog, Ljubezen, Oče. “On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim,” (Mt 5,45). Pač tako hoče. Naša dolžnost pri tem je samo imeti se za ljubljenega, s tem pridemo do svoje najlepše in najtrdnejše samopodobe. To je tisto, kar nas rešuje – sprejetje Njegove ljubezni.

Čeprav se zdi nenavadno, je to velikokrat najtežje. Ker to pomeni tudi priznati, da nismo popolni. Smo pa dragoceni.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 40.

Tags:
osebna rastvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.