Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

S srcem in dušo predana gasilstvu: “Mislim, da pogum s starostjo raste”

Tjasa Sitar

Siniša Kanižaj | Druzina.si

Ana Rupar - objavljeno 15/10/22

Tjaša Sitar je prostovoljna gasilka, ki je letos sodelovala v dveh velikih intervencijah požarov v naravi

Največji požar v zgodovini Slovenije je znova pokazal, kako pomembni so prostovoljni gasilci. In prostovoljne gasilke. Več kot 15.000 jih je sodelovalo v gašenju požara na Krasu. Med njimi tudi srčna gasilka Tjaša Sitar, žena in mama dveh najstnikov, ki je med drugim že marca letos priskočila na pomoč pri gašenju največjega požara na Gorenjskem.

Med pogovorom pove, da si še pred nekaj leti verjetno ne bi drznila odzvati in sodelovati v taki intervenciji. “Mislim, da pogum s starostjo raste.”

Njen oče je poveljnik, zanjo pa bi lahko rekli, da je srce in duša Prostovoljnega gasilskega društva Suha pri Predosljah. Gasilstvo jo spremlja že od tretjega razreda osnovne šole. Če se kakšno leto za ekipo ni zbralo dovolj otrok – kar se v manjši vasi hitro zgodi – je sama angažirala vaško mladino.

Uniformo je za kratek čas odložila le v srednješolskih letih in v prvih letih materinstva. Danes je mentorica mladini. Vzame si čas in na pomoč za tekmovanje priskoči tudi članicam sosednje vasi, ko tam zmanjka kandidatk.

Poleg tega je ne le edina ženska na vasi, ki v uniformi skoči v gasilski avto z vključeno sireno, temveč je običajno prva pred gasilskim domom. “Sem najbolj zagreta,” pove z nasmeškom na obrazu in žarom v očeh.

Deklica, ki je sanjala, da bo poklicna gasilka

Otroške sanje, da bi postala poklicna gasilka, je uresničila s tem, da je v polnosti prostovoljna gasilka.

“Pomagati drugim, to je tisto, kar meni pomeni biti prostovoljna gasilka. Vedno se postavim v kožo tistega, ki potrebuje pomoč. S tem se srečujem tudi v službi. Delam v tajništvu na radiologiji v UKC Ljubljana, kjer na dan sprejmem neomejeno število klicev pacientov. Čeprav mnogi ne pokličejo na pravi naslov, se potrudim in poskušam najti pravi odgovor. Vedno si mislim, kako bi bilo meni, če bi nekdo odmahnil, češ, to ni moje področje, pokličite drugam.”

S to mislijo se vedno znova, če le lahko, odzove na pozive. Naj bo to iskanje pogrešane osebe, črpanje vode iz kleti ob močnih nalivih, požar v bližnji okolici … V letošnjem letu pa tudi dve veliki intervenciji ob požarih v naravi.

Hvala vam!

V oktobru, mesecu požarne varnosti, si boste vsak na naši in Družinini spletni strani lahko prebrali dva zanimiva članka o gasilkah. Serijo zgodb pripravljamo z veliko hvaležnostjo za vaše delo in požrtvovalnost, spoštovani gasilke in gasilci. Ob tem pa vas vabimo, da na naših družbenih omrežjih delite svoje zanimive fotografije in prigode.

Na intervencijo skupaj z možem in očetom

Ko je z domačega dvorišča opazovala požar na hribu, na katerega se kot ljubiteljska pohodnica rada vzpne, je nestrpno pričakovala poziv. “Ura je bila že pet popoldan, požar se je že močno razširil. Ko sem pogledovala na telefon, sem se samo spraševala: Kaj, a nas ne bodo poklicali?”

Ni preteklo veliko časa, ko so z možem in očetom v polni opremi že sedeli v vozilu s prižgano sireno in drveli proti Preddvoru.

Prvi dan so pomagali pri postavljanju cevi od jezera proti vznožju hriba nad Otočami, po katerem so že več ur plenili ognjeni zublji. Del noči so bili na straži, saj se je požar že nevarno bližal spodnji vasi. “Domov smo prišli ob treh ponoči, čez dve uri smo že dobili nov poziv, da se čez eno uro dobimo v Preddvoru. Z možem sva se samo spogledala.”

Tjasa Sitar

Dragocena in neprecenljiva izkušnja

Drugi dan so gasilke in gasilci oprtani z nahrbtniki, polnimi 30-ih litrov vode, hodili po strmem pobočju požarišča in s škropilnicami kot plevel zatirali manjša požarišča. Ob tem si lahko samo zamislimo, kakšno navdušenje, veselje in tudi olajšanje so jih prevzeli, ko so nad seboj zagledali kanader, ki v sekundi spusti več tisoč litrov vode.

Če ste morda na družbenih omrežjih zasledili posnetek, na katerem gasilci vriskajo ob preletu letala, naj povem, da je ta trenutek veselja ujela prav Tjaša. “To je bilo res olajšanje. Z malo vode v kantici ne moreš veliko narediti. Ko vidiš, kaj zmore letalo, ki natančno odmeri in močno zalije, je povsem nekaj drugega.”

Sodelovanje v takšni intervenciji je, pravi, dragocena in neprecenljiva izkušnja. Občutek pripadnosti, sodelovanja, kjer ni razlik ne med poklicno in prostovoljno uniformo, ne med moškimi in ženskami, kjer si vsi z istim ciljem, vsak s svojim znanjem in izkušnjami prizadevajo premagati silo narave.

Tjasa Sitar

Kras jo bo spremljal vse življenje

Ko je bil požar na Babi pogašen, si ni niti predstavljala, da bo že poleti spet sredi ognja. “Ker je bil čas dopustov, se nismo uspeli odzvati takoj, a v soboto se nas je le zbralo dovolj, da smo se priključili odpravi za Kras.” To je bila zopet posebna izkušnja, ki jo bo spremljala vse življenje.

“Bilo nas je ogromno, a vse je bilo organizirano. Pa toliko hvaležnih in ustrežljivih domačinov, že na zbirno mesto so z vozički vozili vodo, kavo, energijske pijače, žitne tablice, sendviče … Ni, da ni. In ko smo bili čez dan na cesti, se je vsakih 15 minut kdo pripeljal mimo in nam ponujal okrepčilo.”

V hudi poletni vročini, ki so jo premagovali v vsej opremi, je bilo vsako okrepčilo, predvsem v tekočem stanju, izjemno dobrodošlo. “Bilo je res vroče. Ogromno smo pili. Naj povem, da od treh zjutraj, ko sem vstala in se oblekla v uniformo, do enajstih zvečer, ko smo se vrnili v Kranj, nisem šla niti enkrat na stranišče. Kam boš šel?”

Na Krasu je bila Tjaša v skupini gasilcev, ki so varovali cesto in skrbeli, da ogenj z ene strani ni preskočil na drugo stran. “Nekajkrat je ogenj prišel do ceste, to smo zaustavili, sicer smo čakali. Kaj dosti nismo mogli narediti.” Bolj kot ogenj je življenje ogrožalo minsko polje. “Vsake toliko je tudi eksplodiralo, zato si niti nismo upali na stranišče v naravi.”

Tjasa Sitar

Ko se po hribu prikotali žareča skala …

Na vprašanje, ali jo, tudi kot mamo dveh otrok, na intervenciji morda spremljata negotovost in strah, odvrne, da se vse odvija zelo hipno. “Ko dobim sms, brez premisleka vzamem uniformo, se usedem v avto in sem že pri gasilskem domu.”

Medtem ko gasilski avto polni zvok sirene, se umiri v molitvi in priporoči, da se bo vse dobro izteklo. Potem sledi akcija, sledenje navodilom, opravljanje naloge, ki ji je zaupana.

“Šele ko se nekoliko umirim, ko sem že nekoliko utrujena, pride vse skupaj nekoliko za mano, me prešine kakšna misel. Na Otočah, ko smo bili sredi hriba, smo ves čas vpili: ‘Pazi kamen, pazi kamen!’ In ko se po hribu prikotali skala, žareča skala, takrat si rečeš: Pa jaz imam dva otroka doma. Je meni tega sploh treba?”

Sem in tja pridejo takšni pomisleki, prizna, a jih želja, da je koristna in pomaga s tem, kar znaš, vedno preglasi. “Ko je poleti Kranj prizadelo neurje, mi je bilo res težko, da smo bili ravno takrat z družino na morju.”

Ko je akcija, je bolj ali manj vedno zraven. Ob tem je hvaležna, da to razumejo tudi v službi. Gasilska uniforma ji je prirasla k srcu, v njej se res dobro počuti.

“Poseben občutek je, ko jo nosiš. In ko vidiš hvaležnost drugih. To smo posebej občutili na Krasu. Že samo beseda hvala ali ko so nam pomahali, to res veliko pomeni.”

Pogumna kot mami

Vsaka izkušnja, ki jo doživi kot prostovoljna gasilka, spreminja njen pogled na življenje. Nanj gleda z veliko hvaležnostjo, s hvaležnostjo za družino, dom, zdravje. “V vsakodnevnem življenju na to sicer hitro pozabiš, a so stalni opomniki.”

Ravno, ko je nastajalo to besedilo, je Tjaša sodelovala v gašenju požara, ki je izbruhnil v večjem zapuščenem objektu v Kranju. Kot gasilka se s hvaležnostjo ozira tudi k sv. Florjanu, ki gasilce vsako leto v maju zbere k zahvalni maši.

Vse to se trudi predati tudi svojima otrokoma, osnovnošolki Alji in srednješolcu Maju, ki že stopata po poti svojih staršev ter na vajah, tekmovanjih, kvizih in orientacijskih tekmovanjih nabirata znanje in osnovne izkušnje, da bosta tudi sama že čez nekaj let lahko sodelovala na pravih intervencijah.

Ob misli na to Tjašo že zdaj navdaja ponos, Alja pa z žarom v očeh prizna, da bi bila nekoč rada tako pogumna kot njena mami.

Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
gasilci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.