Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 9. decembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Kdaj se začne življenje?

GREGOR CUSIN REFLEKTOR

TOMAŽ RIHTAR

Gregor Čušin - objavljeno 18/10/22

Življenje se začne, ko ga začnemo živeti. Tega pa ne moremo, če ga prej ne vzljubimo

Ne morem si kaj – pa saj vam je v vseh teh letih verjetno že postalo jasno, da sem neresen –, da ne bi povedal oziroma zapisal tele zabavne zgodbe:

Katoličan, musliman in jud so se zapletli v debato o tem, kdaj se začne življenje. Katoličan je seveda zavzel stališče, da se življenje začne v trenutku spočetja: “V začetku … Saj ne gre drugače. Takoj, ko zmagovalno jajčece priplava do semenčice. Ko se združi materinih in očetovih dva krat triindvajset kromosomov in nastane nov enkraten zapis, nova kombinacija šestinštiridesetih kromosomov, nova oseba, nov človek. Ki mu Bog vdihne dušo!”

Musliman je bil mnenja, da se življenje začne ob rojstvu: “Ko zrak tega sveta vdre v otrokova pljuča, da sam zadiha, da spusti glas in zajoka! Tedaj duša vstopi v telo.”

Jud pa se je popraskal za ušesi in rekel: “Življenje se začne, ko se otroci končno odselijo in ko ti pogine pes! Mejduš, da res!”

Čeprav gre za šalo in čeprav se kaki občutljivi in pobožni duši – ki ji morda v principu manjka nekaj miligramov smisla za humor ali kak centimeter dobre volje – zna zdeti neprimerna, sploh v luči debat in boja za in proti splavu in evtanaziji, šaljiva bodica te zabavne zgodbe ni nezanemarljiva.

Žalostno je, da se nam zatakne že s čisto preprostim biološkim razumevanjem življenja, zares tragično pa je, da ga ne dojamemo ontološko, v njegovi presežnosti. Življenje se začne, ko ga začnemo živeti. Tega pa ne moremo, če ga prej ne vzljubimo.

Če človekovega življenja ne razumemo zgolj kot birokratski zaznamek, kot tisto črtico na nagrobniku, ki ločuje od–do, ampak kot to, kar resnično je:

kar človek v življenju stori, doseže, prejme in da …

kar vidi, gleda in opazi …

kar posluša, sliši in zazna …

kar stisne, spusti, objame in poljubi …

kar prebere, zapiše, zapoje in odpleše …

kar ljubi in kar ljubi malo manj, celo sovraži …

vsak dih, dah, utrip in bit …

… je jasno, da je to vse, kar človek ima. Življenje je naše srce, naš trebuh in naša duša. Vse, kar smo. In ga ne moremo nadomestiti z ničimer. Ne moremo ga ne kupiti ne prodati. Ne moremo ga posoditi in nihče ga ne more živeti namesto nas.

In še tako lepo in izpolnjeno življenje, še tako mračno in turobno … preide. Mine. Umre. In je izgubljeno, če ga nismo pripravljeni “izgubiti” v veri: Ga živeti za druge. Kot dar. Ljubiti življenje pomeni: živeti ga v ljubezni.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
življenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.