Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Po vseh prestanih preizkušnjah se sprašuje: Kakšni kristjani smo, če ne odpustimo?

Jozica Atelsek

URŠKA KOLENC | ALETEIA

Urška Kolenc - objavljeno 19/10/22

"Včasih slišim: tako je veren, toliko moli in hodi v cerkev, pa se mu to zgodi. Ljudje, ki hodimo v cerkev, še zdaleč nismo obvarovani pred preizkušnjami"

Glede na vse dogodke in preizkušnje, ki jih je doživela, bi lahko Jožica Atelšek prevzela vlogo žrtve in skozi življenje stopala zagrenjeno in s prepričanjem, da se ne da nič spremeniti. Namesto tega je dokaz, da lahko z delom na sebi in močno vero vse obrnemo na dobro. 

Njena želja po pomoči drugim se je rodila iz osebne zgodbe. Odraščala je na večji kmetiji. Zelo jo je zaznamovala bratova bolezen. Zbolel je namreč za hudo obliko shizofrenije, ki je pri njem dosegla višek in prav zaradi nje je Jožica tragično izgubila svojo mamo.

Jozica Atelsek

Marsikaj je v naših rokah

Po dogodku je postala bratova skrbnica. Odpeljali so ga na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico in nato v varovano ustanovo, kjer ga še danes redno obiskuje in mu ves čas brezpogojno stoji ob strani.

V tej pretresljivi zgodbi je bilo potrebnega veliko odpuščanja. “Nisem čutila nobene zamere. Mogoče zato, ker sem že prej imela razne preizkušnje, ko sem v sebi nosila težke bolečine, jih predelala in se tako nekako ‘pripravila’, naučila odpustiti. Verjamem, da nas na neke stvari Gospod že prej pripravlja.”

Opogumila se je in spregovorila tudi z željo, da se tragična zgodba ne bi več ponovila v nobeni družini. “Nekomu, ki doživlja to bolezen, želim pokazati, da se da z načinom življenja marsikaj spremeniti, ustvariti drugačno vzdušje v družini in se da spopasti s težavami. Pristopiti želim s sočutjem, poslušanjem in ljubeznijo.”

10 let skrbela za onemoglega očeta

Dve leti po mamini smrti je prevzela skrb za onemoglega očeta in njegovo stanje se je kmalu začelo izboljševati. Zanj je predano skrbela 10 let. Ljubeče pripoveduje o tem, kako sta mu z možem uredila sobo v njihovi novozgrajeni hiši, obenem pa priznava, da ni bilo vedno lahko in sta morala z očetom predelati marsikateri dogodek. “Veliko lažje je skrbeti za tujca, ker nisi v osebnem razmerju. Ko razčistiš odnose s svojimi bližnjimi, pa je tudi to neprecenljivo. Pri veliko ljudeh opažam, da imajo veliko težav pri skrbi za svojce, ker v sebi nosijo velike rane, povezane z njimi.”

“Prav je, da drug drugemu povemo vse stvari, ki nas motijo. Ne z žaljenjem, vpitjem, temveč na spoštljiv način. Tako tudi svojim otrokom vedno rečem: če vam pri meni kaj ni všeč, če vas kaj moti, samo povejte mi. Prav je, da smo odkriti drug do drugega. Vem, da sem kot mama naredila veliko napak, ker takrat nisem znala drugače, učila sem se skupaj z njimi.”

Preizkušnje so jo veliko naučile

V določenih obdobjih se je spraševala, zakaj so številne preizkušnje doletele prav njo. “Bilo je toliko enih vprašanj. Zdaj ne več, ker vidim, da ima Gospod načrte z mano. On deluje po meni in mogoče lahko na ta način ponašam Boga. Včasih slišim: tako je veren, toliko moli in hodi v cerkev, pa se mu to zgodi. Ljudje, ki hodimo v cerkev, še zdaleč nismo obvarovani pred preizkušnjami. Treba je biti odprt, zakaj se nam to dogaja. Morda bomo zaradi tega lažje pomagali drugim. Ali pa nam Bog sporoča, da je prav, da v našem življenju, družini nekaj spremenimo.”

Jozica Atelsek

“Bog, zakaj si mi poslal takega moža?”

Z možem sta poročena 27 let. Ko ga je spoznala, je bil popolni ateist, sama pa je šla z družino vsako nedeljo k maši in redno prejemala zakramente. “Pozneje v zakonu sem se velikokrat spraševala: Bog, zakaj si mi na pot poslal takega moža? Želim si, da bi šel ob nedeljah z menoj k maši. Na začetku sem ga silila, v njem pa se je rojeval vse večji odpor. Trajalo je leta, da sem prišla do spoznanja, da mi ga je poslal zato, ker sem morala sama spremeniti način življenja. Svojo vero sem morala začeti osebno živeti. Prej smo jo živeli zgolj in zato, ker je ‘bilo treba’. Na tem področju je Gospod izjemno posegel v moje življenje. Čutim, da je začel tudi mož končno dojemati vero.”

Če bom osrečila svojega moža, otroke in tiste, ki bodo prihajali v moje življenje, bom izpolnila svoje poslanstvo.

Hvaležna za svoje štiri otroke

Jožica je prvič postala mama pri 18 letih. Spominja se neprijetne izkušnje, ko sta z možem pričakovala otroke. “V primarni moževi družini je bilo idealno imeti dva otroka, zato je bilo moževim staršem toliko težje sprejeti še tretjega oziroma četrtega otroka. V nekem obdobju nosečnosti sploh nismo govorili in imeli stikov, pa smo živeli v isti hiši. Zelo sem ponosna na moža, da me je ves čas podpiral in sva bila enotna.”

Vsi štirje otroci so danes že odrasli. Najstarejše tri otroke je pot vodila v tujino. Sogovornica pravi, da jih ni rodila zase. Zdaj verjame, da ima Gospod z njimi svoje načrte, hkrati pa zaupa, da bo ob svojem času deloval tudi pri njih. “Moja dolžnost je, da jih sprejmem in imam brezpogojno rada, hkrati pa tudi vse, ki vstopajo v njihova življenja.” 

Najmlajši sin je bil ob rojstvu trenutek brez kisika, zato je prišlo do zapletov, ki so se vrstili eden za drugim. Razvijal se je počasneje od vrstnikov. Specialistka je staršem povedala, da bo najverjetneje ostal na stopnji majhnega otroka. Jožica je 40 dni kleče molila k Usmiljenemu Jezusu in Gospod je izjemno posegel tudi v tem primeru. Ponosna je, kako zelo je sin napredoval. 

Verjame v moč hvaležnosti

Vsak dan začne s hvaležnostjo in prepričana je, da takšen pristop rodi obilo sadov. Izjemna želja, da postane boljša žena in mati, jo je vodila, da je vseskozi brala literaturo o duhovni rasti, vseskozi pa je Gospod deloval in še vedno deluje po njenem možu, ki jo uči v vseh stvareh videti dobro. Veliko misli, prošenj in zahval hrani v svojem zvezku.

Jozica Atelsek izpis iz dnevnika
Kratek zapis iz Jožičinega molitvenega dnevnika

Ciljem naproti

V Jožici je zadnjih nekaj let rasla želja, da bi prevzela kmetijo, ki sta jo z možem podedovala od njenega očeta po njegovi smrti. Njena želja je, da na tej kmetiji ustvari prostor za tiste, ki potrebujejo pomoč, in s tem darovanjem prične celiti rane. “Kmetije ne potrebujem zase, temveč v spomin na mamico ter brata, ki mu zaradi bolezni, zaradi katere trpi že 30 let, ni omogočeno življenje, kot bi si ga zaslužil.”

Tako je pred kratkim pustila službo osebne asistentke oziroma socialne oskrbovalke in pospešeno dela na tem, da bo svoje cilje tudi uresničila. “Božja volja ne more biti v nasprotju s človekovimi hrepenenji. Če že toliko let hrepenim po tem, menim, da ni samo moja ideja, da mi po tem na neki način govori Gospod. Čim več ljudem želim polepšati zadnje obdobje življenja, tudi tistim, ki si tega morda ne morejo privoščiti. Sama za preživetje ne potrebujem veliko.”

Jožica zelo uživa v naravi in je rada aktivna. Zelo rada ima mir, tišino in samoto, ker je takrat bližje Gospodu.

Tags:
preizkušnje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.