Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 5. decembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Goreči misijonar, ki svojih besed ne zavija v darilni papir: “V krščanstvu ni prostora za obup in melanholijo!”

tone-kerin-a.jpg

Fotografija je last Toneta Kerina

Na gradbišču, v šoli, cerkvi ... Povsod s svojimi Malgaši

Lojze Grčman - objavljeno 23/10/22

Na misijonsko nedeljo smo za vas pripravili intervju s karizmatičnim in predanim duhovnikom, ki že skoraj štiri desetletja misijonari na Madagaskarju

Dobila sva se zjutraj, pogovarjala bi se lahko do kosila. In še čez. Tonetu Kerinu, ki je misijonar na Madagaskarju že 38 let, misli zlepa ne zmanjka. Ubesedi jih odločno, direktno, brez zavijanja v darilni papir. Ker je takšno tudi življenje v odročnih predelih tega afriškega otoka – trdo, neizprosno in tudi nevarno. Trenutno se zdravi v Sloveniji, a ni dneva, ko ne bi razmišljal o svojih Malgaših. Čeprav ne ve, ali se bo lahko še vrnil …

Kako se počuti misijonar na bolniškem dopustu? Kot tiger v kletki?
Da, lepa primerjava. A ni čisto tako. Ljudem sem vedno govoril, da se mora kristjan v vsaki stiski izkazati za vrednega Božjega zaupanja. Tudi Bog nas potrebuje, tako kot mi njega. Gre za skupno delo. Ko ti Bog pošlje preizkušnjo, si najprej malo potrt.

Nato spoznaš, da je to del življenja, tudi te trenutke je treba karseda izkoristiti, čeprav so navzkriž z osebnimi željami. Če imaš globoko vero, ta zelo pomaga, da sprejmeš svojo pot. Če lahko oznanjam Božjo ljubezen na ta način, jo tudi bom. Stanje moraš sprejeti z vero in zaupanjem. Ni pa vedno lahko. Niti enega dneva ni, da ne bi razmišljal o Madagaskarju.

Opišite, prosim, razmere v krajih, kjer delujete?
Del, kjer delujem zadnjih 27 let, je večji kot Slovenija, zajema pa le tretjino škofije. Tam je bila ogromna župnija, kjer sta nekoč delovala slovenska misijonarja Franček Kraner in Pepi Gider. Ostala sta tri leta, pozneje je misijonska dejavnost za 30 let zamrla. Škof mi je nato dejal: “Tone, ne vem, ali boš tam zdržal. Vesel pa bom, če boš šel.”

tone kerin

Jaz imam rad izzive – da grem tja, kjer ni bilo še nikogar. Če v krščanstvu ne bi čutil ogromno svobode, ne vem, ali bi se dobro počutil. Ta svoboda veje iz evangelija, iz Jezusovih pridig, svetega Pavla, to svobodo ljudje začutijo. Sicer niso dobri kristjani. Želel sem delati brez kalupov in omejitev, seveda pa z odgovornostjo.

Ko vero živiš z ljudmi, ko čutijo, da to, kar govoriš, v tebi dejansko je, krščanstvo postane nalezljivo. Dokler ni tako, je krščanstvo prisotno, ni pa zanimivo. Krščanstvo je kot koronavirus. Da se ga ne nalezemo, si nadenemo masko. Kristjani pa moramo sneti maske vnaprejšnjih predpostavk in zakonov. Bistveno sporočilo je: Jezus mi pomeni vse. Ne le da vam ga prinašam, ampak živim z vami. Ko ljudje začutijo tvojo pristnost in iskrenost, pridejo zraven.

Življenje z Malgaši – v dobrem in slabem:

V župniji Medongi, kjer je krščanstvo že skoraj ugasnilo, sem v 15 letih v vsaki podružnici, ki jih je 16, zgradil lepo, zidano cerkev. Takšno dolenjsko, z zvonikom. Samo vinograda ni. 🙂 Zahtevam, da ljudje vedno sodelujejo. Ko smo zidali, sem obiskal vse ljudi v vasi. Zanimalo jih je, kaj je krščanstvo, kako se živi. Doma so najbolj pristni. Ko so ljudje iz drugih vasi opazili, da se vas spreminja, da je manj kraj, strahu, več odprtosti, se je zanimanje stopnjevalo. Iz centra do najbolj oddaljene podružnice je 64 kilometrov. Material smo nosili peš ali ga vozili s pirogami (čolni, op. a.). Z veseljem.

Klic v sili za Madagaskar

Le malo po našem pogovoru je misijonar Tone dobil presunljiva sporočila o ljudeh, tudi otrocih, ki v njegovih vaseh umirajo od lakote. Tudi vi lahko pomagate, vsak dar šteje. Podatke najdete na tej povezavi. Hvala vam!

Ko sem prišel v Medongi, je bilo tam okrog 30 kristjanov. Po 15 letih jih je bilo v središču misijona, ne govorim za podružnice, vsako nedeljo pri maši okrog 1500. Videl sem, da je občestvo dobro zacvetelo. Zato sem vodenje župnije zaupal pomočniku in se od ljudi poslovil kar med pridigo. Odšel sem 42 kilometrov naprej, v Befutago z 10.000 ljudmi, kjer ni bilo še nobenega kristjana.

Povejte nam nekoliko več o velikosti območja.
Medongi je občina s 70.000 ljudmi. Befutaga pa jih ima 82.000. Ko sem prišel v Medongi, je bilo tam katoličanov in protestantov okrog dva odstotka. Ali še manj. Ta del je bil zapuščen zaradi poti. Do teh vasi si moral peš ali pa se dogovoriti z Bogom: “Bog, del poti bom malo klel, potem pa bova spet prijatelja.” 🙂 Tako sem povedal tudi nadškofu Antonu Stresu, ki je bil na obisku. “Vi ta čas molite rožni venec, ko pa pridemo na cilj, pa ne bomo več kleli.”

Ljudje tam bi radi molili, a ni bilo nikogar, ki bi se zanje zavzel in oznanjal. V Befutagi, kjer so strnjene vasi, elektrike in vode pa ni, je bilo nekaj protestantov, katoličanov pa nič. Mladine je tam ogromno. Obstaja tudi pleme, ki je zelo nedovzetno za krščanstvo. A smo začeli. Zdaj sem tam 11 let, krščenih je 8.000 ljudi. Okrog 2.000 ljudi pa še študira katekizem, da bi postali kristjani.

tone kerin pedro opeka

“Kjer človek živi evangelij, tam je napredek,” ste pred časom dejali za revijo Zarja. Lahko to še konkretneje pojasnite v času, ko smo katoličani bombardirani z očitki o nazadnjaštvu?
Bog nam je dal vse možnosti. Naša naloga pa je, da si zaslužimo odrešenje. Milost je zelo draga. Za prejem tistega, kar je za tvojo dušo pomembno, se moraš marsičemu odpovedati. Da krščanstvo pomeni napredek – to je zelo res. Ogromno šol sem zgradil za državo. Če otroci ne hodijo v šolo, ne bo nikoli nobenega napredka. Kjer imamo krščansko bazo, etiko, se družba spremeni, tudi izobrazbo jemljejo resneje. Tudi ceste smo delali; za gradbeništvo velja podobno kot za šolstvo.

Kako pa to opažate v Sloveniji?
V ozadju je poštenost. A lestvica vrednot je tako zrahljana … Ko je treba zagovarjati svoje temelje, se izkaže duhovna apatičnost, ki me meče iz tira. Bodi kristjan ali pa ne bodi! To je to. Ne hodite v cerkev, če vam ne prija. Jezus ni veleval, da naj hodijo za njim. Predlagal je.

Mlačnost, nezainteresiranost, obupanost, prepričanje, da se nič ne izplača … To je hujše kot droga. Nekdo, ki je širok v svojem mišljenju, ki se potegne za krščanske vrednote, ki pusti ljudem “gibati”, da pridejo bližje, naredi premik. Ljudje tipajo, in ko zatipajo, da je krščanstvo dobro, gre to naprej. Želim sporočiti, da je krščanstvo pot, ki vodi v večno življenje.

Gradnja šol in cerkva:

O pomenu duhovnikov

Duhovnikova prisotnost je še zlasti v misijonih zelo pomembna, potrjuje Tone Kerin, sicer bratranec še enega duhovnika in misijonarja Staneta Kerina: “Četudi so nekateri laiki bolj sveti, zavzeti ali verni kot mi duhovniki, vera brez duhovnikov pada. Duhovnik je šarmer, karizma. Ne vem, kako bo Cerkev živa brez duhovnikov. To se vidi tudi v Sloveniji. Kjer gre duhovnik ‘dol’, gre tudi krščanstvo ‘dol’. Lahko razpravljamo o boljših in slabših duhovnikih. Ampak ljudje ga vidijo kot nekoga, ki jih obrača k Bogu.”

Kakšna spoznanja je prinesel rak?

V zgornjih odgovorih ste omenjali svobodo. Kako bi odgovorili tistim, ki krščansko vero vidijo omejeno z zapovedmi?
Nekaj je Cerkev kot institucija. Prek nje dobivamo oznanilo. Da Cerkev preživi, mora imeti določene zakone. To je pomoč. Evangelij je nad vsem tem. Evangelij te osvobodi, ne Cerkev. To ljudje zamešajo. Ko rečeš Bogu: “Da, živel bom to, kar si mi naročil. Morda bom padel ali pa ne, ampak živel bom.” Tedaj začutiš svobodo.

Zapovedi osmisliš tako, da je to zate pametno. Cerkev pokaže pot. Tega ti ni treba spoštovati, ampak posledice boš prenašal sam. Ali pa celibat. Zanj sem se odločil sam. Mene osvobodi, da sem bolj predan za druge ljudi. Svoboda je več kot le pokornost zakonom in zapovedim. Je nekaj, kar te pelje k večji odgovornosti do sebe.

tone-kerin-sola-1.jpg

Ko pridejo k meni ljudje, da bi jih krstil, tega ne storim takoj. Tri ali štiri leta jih pustim, da hodijo v cerkev in premišljujejo o tem, ali je to res zanje. Ne moreš živeti tam, kjer ne boš z veseljem. V tem je svoboda. Česa se mi kristjani bojimo? Ničesar se nam ni treba bati! V krščanstvu ni prostora za obup in melanholijo.

Nismo sami, zadaj je Bog. Z vero kristjana, ki je obupan in melanholičen, nekaj ni v redu. To je osip vrednot, evropska mlačnost, ki so jo zaznali drugi narodi, ki naseljujejo Evropo. Svoboda je v tem, kar je dejal sveti Pavel: z nami je Jezus, nobena druga stvar ni pomembna. Ne smemo pozabiti, da si bomo vrata nebeškega kraljestva odprli sami, nihče drug.

Kaj pa Božja milost?
Ta je vedno prisotna, da lahko naprej deluješ. Če bi bila milost poceni, bi jo kupili na bolšjem trgu. Božja milost želi, da si vse bolj popoln človek, šele nato kristjan. Ne more nadomestiti mojega razuma in volje. Nanjo lahko računam, da na svoji poti nisem sam. Da se ne bom ustavljal, obupoval. Včasih je milost tudi potuha.

Malgašem velikokrat razlagam v slogu: Božja volja je, da ti delaš. Ni Njegova volja to, da boš na kolenih prosil: “Gospod Bog, daj mi malo riža.” Ne bo ti ga dal, umrl boš. Ko se boš pa znojil v riževem polju in prosil za blagoslov dela, pa ga boš dobil. Zelo rad imam Cankarja, ki je rekel, naj stopimo v areno življenja. Treba je imeti pogum, da stopiš tja, kjer se največ dogaja: kjer je svinjarija, svetost, upanje, obup … Vse to pomešano. Tja nas, svobodne kristjane, kliče Bog.


Več o zgodovini slovenskih misijonarjev na Madagaskarju si preberite tukajle.


Tags:
duhovnikintervjumisijonar
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.