Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Kljub slepoti premaguje vse ovire in je srečen mož in očka

Daniel Zawodnik z żoną

Damian Żurawski

Anna Gębalska-Berekets - objavljeno 24/10/22

Danielova žena pravi: "Brez Boga se ne bi srečala in brez Boga se tudi ne bi razumela"

Daniel Zawodnik se je rodil slep. Njegovim staršem so dejali, da nikoli ne bo samostojen. Danes je mož, oče treh hčera in uspešen v svojem poklicu.

“Od Boga sem prejel vse, razen vida. Moje življenje je polno različnih barv in čeprav jih ne opazim, imajo smisel,” pravi 32-letnik.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

“Za njiju bosta morala skrbeti do konca življenja”

Njegovi starši so bili še mladi, ko so se jim v dveh letih rodila dva slepa otroka. Prijatelji in družina so namigovali, da jim bosta otroka v breme in da bodo morali skrbeti zanju do konca življenja.

Starši so se kljub temu odločili otrokoma dati najboljše možnosti za razvoj. Družina se je preselila v večje mesto, da bi otrokoma omogočila boljšo izobrazbo, mama se je poleg tega odločila ostati doma in skrbeti za vzgojo otrok. Začela se je celo učiti braillove pisave.

“Že na začetku sta nama dala priložnost in preverjala najine sposobnosti, midva pa sva se jima odzvala z veliko zavzetostjo,” pravi Daniel. Starši so ju tudi poslali v glasbeno šolo.

Študentska ljubezen

Daniel je uspešno končal šolo za slepe ter postal uglaševalec klavirja. Nato se je odpravil še na univerzo, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Joanno.  

“Ko sem mami povedala, da hodim z njim, je bilo v moji družini veliko dvomov. Slišala sem, da bom Danielova varuhinja do konca življenja, da ne bom mogla hoditi z njim v hribe, plesati, da mi ne bo mogel pri ničemer pomagati,” pravi Joanna.

Sama je bila navdušena nad Danielovo inteligenco, odgovornostjo, delavnostjo, močnim značajem in brezkompromisnim pristopom do ključnih tem, kot so vera, Cerkev in odklonilen odnos do splava. Očaral jo je tudi Danielov smisel za humor.

Veliko je molila, ker ni vedela, ali je popolnoma pripravljena na takšno razmerje. “Imela sem veliko skrbi zaradi njegove invalidnosti. Morala sem se navaditi na več dilem, vključno z dejstvom, da me Daniel nikoli ne bo pogledal, da me ne bo prišel iskat z avtom,” pojasnjuje Joanna.

Odličen mož in oče

Nazadnje se je Joanna odločila, da Danielu reče da. Pravi, da je v zakonu srečna, čeprav imata tudi krizne trenutke. “Brez Boga se ne bi srečala in brez Boga se tudi ne bi razumela. On je za naju nekdo, ki pomirja vse najine strahove in nama pomaga premagovati slabosti,” pravita zakonca.

Redno skupaj molita. “Vsak dan moliva rožni venec in za spočete otroke, ki jim grozi splav. Skušava moliti pred obrokom,” pravita. Enkrat na mesec si vzameta čas tudi za zmenek: “To ni vprašanje časa ali volje, ampak zavedanje, da je vredno in je treba skrbeti za odnos,” dodajata.

Vzgajata tri zdrave hčerke. “Nobena naju še ni vprašala, zakaj oče ne vidi. Pravijo pa, da bi želele imeti takšnega moža, kot je on,” pravi Joanna.

V preteklosti so bile Danielove največje sanje, da bi lahko videl. Ne gre za to, da si tega ne želi več. Seveda bi se rad pogledal v ogledalo in videl tudi svojo ženo in otroke, vendar svojo potrebo po bližini nadomesti na druge načine, na primer z dotikom, pravi.

Delo, ki osmišlja življenje

Daniel ima univerzitetno izobrazbo s področja psiholoških kriz in je zdaj zaposlen v Centru za krizne intervencije, kjer dela z mladimi in drugimi, ki doživljajo nasilje, žalovanje, krize kot posledice bolezni.

Njegova specializacija je delo z invalidi, ima pa tudi izkušnje pri delu s pari, ki doživljajo krizo v odnosu. Priznava, da ljudje, ki mu pripovedujejo o svojih težavah, cenijo to, da jih ne vidi. “Lažje se mi odprejo,” pravi. Dodaja, da mu delo prinaša veliko zadovoljstvo in da prav delo, poleg družine, osmišlja njegovo življenje.  

Zaupanje Bogu

Daniel pravi, da je srečen in da ima za kaj živeti. “Sreča ni v zadovoljstvu. Prav tako ne gre za to, da nam gre vse dobro. Sreča je občutek, da ima življenje smisel. In čutim, da ga moj ima!” poudarja.

Zakonca pravita, da je zanju vsako življenje čudež. “Neverjetno je, da se dva človeka povežeta med seboj in iz njunih celic nastane človek – neverjetna umetnina. Tudi izgubljeno življenje je čudež, saj se po njegovi zaslugi lahko zgodijo druge neverjetne stvari,” pravita.

“Sina sva izgubila v sedmem tednu nosečnosti. Dominik naju je spremenil kot osebi, po njegovi zaslugi sva se približala Bogu, pa tudi drug drugemu.” Dodajata, da stoodstotno zaupata Bogu in da je vera zelo pomembna v njunem zakonskem in družinskem življenju.

“Bog nama daje lekcije o ponižnosti, a nama tudi nenehno dviguje letvico in kaže, da lahko še vedno rasteva v ljubezni in postajava vedno boljša. S tem, da mu slediva, se učiva tudi odpuščati, ne le drug drugemu, ampak tudi drugim. Z vsakim dnem in letom zakona se vedno bolj ljubiva in težave naju le še bolj povezujejo.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.

Tags:
bolezendružina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.