V seriji naših oktobrskih zgodb o gasilkah predstavljamo Anjo Šen. O njenem sinu Klemenu, ki je gasil na Krasu, čez nekaj dni pa postal državni prvak v odbojki na mivki, smo na Aleteii že pisali. Ne le mama in sin, pri Šenovih je gasilska vsa družina, začenši z Anjinim možem Tomažem, poveljnikom PGD Dolnji Logatec.
“Če smo želeli biti čim več skupaj, sva Klemena vodila zraven. Mož je strojevodja, zato ima specifičen delovni čas. Potem se nam je pridružila še drugorojenka Asja. Če ne bi bili skupaj na gasilskih dejavnostih, bi družina trpela. Vselej bi nekdo manjkal. Odrekanja, odsotnosti pa kdaj rodijo neprijetne besede. Ko se nam je pridružil tretji otrok, Aljaž, pa smo res postali prava gasilska družina,” pripoveduje Anja, ki je gasilka že debelih dvajset let.
Kako je biti gasilčeva, poveljnikova žena? Mora mož pogosto na intervencijo? Nemalokrat bržkone tudi sredi noči.
Če je doma, se vedno odzove. Podobno kot starejši sin Klemen. Na vratih je, ko zapiska pozivnik, kar gneča. 🙂 Ko se zgodi intervencija ponoči, je adrenalin malo večji tudi pri meni, čeprav ne hodim nanje. Gre za drugačno skrb. Glava še ni čisto bistra. Včasih mož zelo hitro vstane in mi niti ne pove, kam gre. Sama pogledam na pozivniku, kam se odpravljajo in za katero vrsto intervencije gre.
Hvala vam!
Kako zaskrbljeni ste za moža, otroke?
Glede na to, da je poveljnik, je mož večinoma vodja intervencije. Organizator. Ne bom rekla, da je v ozadju, ampak ob strani. Zanj me ne skrbi tako zelo. Bolj me za sina, ki je v središču dogajanja. Ko je pred časom na Vrhniki gorelo skladišče z nevarnimi odpadnimi snovmi, mi je bilo tesno pri srcu. Tedaj sem možu rekla nekaj v smislu, da naj sinu da opravilo, ob katerem se bo počutil pomembnega, a bo na varnem. Da, vedno gre za skrb.
Ste kdaj razmišljali v slogu “kaj ti je tega treba”?
Vselej gledam na višje dobro. Druge ljudi v takšnih položajih dojemam kot pomoči potrebne. Ko je kdo v stiski, se odzovemo, če je le mogoče. Da, včasih postavim kosilo na mizo, družina se zbere in … zaslišimo poziv na intervencijo. Tudi kosilo počaka. Ga pa pogrejemo.
Domačemu društvu pomagam pri računovodskih zadevah. Vsak teden sem v gasilskem domu. Tudi na veselicah vselej pomagam, od blagajniških zadev do srečelovov.
Lahko, četudi niste redno poleg, delite kak vaš spomin na intervencijo?
Spomnim se povodnji, mislim, da je bilo septembra leta 2010. Članice smo šle čistit stanovanja družinam, ki jih je poplavilo. Nekaj malega sem pomagala tudi, ko je Slovenijo prizadel žled. Spomnim se, da smo šli nekoč družinsko gasit travniški požar. Ti se ob železnici v okolici Logatca pojavljajo pogosto, letos pa jih začuda ni bilo. Otroka sta bila majhna, dobila sta vsak svojo metlo in teptala pogorišče.
Leta 2014, ko je bil del Slovenije ukleščen v ledeni oklep, pa se vam je zgodilo nekaj zanimivega, kar pa v tistem trenutku ni bilo preveč zabavno.
Bil je čas žledoloma, telekomunikacije so bile prekinjene, elektrike ni bilo. Doma sem bila sama z otroki ter še njihovima bratrancema. Da smo imeli v hiši gretje, je mož peč prevezal tako, da se je ogrevanje izvajalo samo.
Posebej pa je bilo treba preklopiti, da se je grela še voda. Ko sem pogledala peč, je bila tam temperatura neobičajno, nevarno visoka. Bila sem brez avta in telefona. Koga naj pokličem? Spomnim se, da je doma radijska postaja, s katero znam rokovati. Moža sem klicala, naj pride domov. Vsa društva na tistem kanalu so slišala, kakšno težavo imamo. A problem sva z možem le rešila.
Kakšne odzive tistih, ki jim pomagate, doživljate?
Ljudje, četudi so v zelo stresni, težki situaciji, zaznamovani na primer s poplavami ali požari, so vedno hvaležni. Velikokrat v društvo dobimo dopise in sporočila zahvale. Slovenci znamo stopiti skupaj pri športu in tedaj, ko potrebujemo pomoč gasilcev.
Torej je bil čut za pomoč drugim otrokom pri vas doma privzgojen kar spontano?
Ne spomnim se, da bi se kdaj pogovarjali, da nekomu morajo pomagati. Z možem sva jim za zgled. Podobno za šport. Pri odbojki si delno tudi odvisen od nekoga drugega, ne gre za šport posameznika. Pomembno je začutiti, da je še nekdo okrog tebe, da nisi sam.
Za konec še k prav gotovo enemu najlepših dni v vašem življenju – poroki. Z možem sta imela “gasilsko”. Kako je bilo?
Poročila sva se leta 2001. V kraju sva bila prva, ki so nama pripravili špalir. Najprej je bila civilna, nato cerkvena poroka. Ko sva prišla iz cerkve, so bili zunaj poveljnik, predsednik društva in članica v svečanih uniformah. Ostali so bili v delovnih. Napravili so nama špalir iz vodnih curkov. V društvu imamo brizgalno zavidljive starosti. Posedli so naju nanjo, nama v roke potisnili dežnik in povlekli skozi blagoslov vodne prhe.
