Katoličana, ki diakonov ne pozna, lahko obisk maše včasih malce zmede. Oba moška ob oltarju sta odeta v mašna oblačila, ponekod celo oba nosita kolar. Da je zmeda še večja, včasih duhovniki in diakoni nosijo enake duhovniške srajce z rimskim kolarjem, ki obsega celoten vrat.
Toda četudi se včasih zdi, da so diakoni in duhovniki povsem enaki, pa je njihova vloga v Cerkvi zelo različna. Diakona in njegovo posebno vlogo v Cerkvi lahko opredelimo takole:
Diakon je posvečen služabnik Katoliške cerkve. V Cerkvi obstajajo tri stopnje duhovništva: diakonska, duhovniška in škofovska služba. Diakoni so posvečeni Cerkvi in svetu kot zakramentalno znamenje Kristusa kot vsakdanjega človeka, ki je prišel, ‘da bi služil in ne da bi mu služili’. Celotno Cerkev je Kristus poklical, da služi, diakon pa naj bi bil na podlagi zakramentalnega posvečenja in s svojimi različnimi službami služabnik Cerkve, ki služi.
Diakoni so v Cerkvi navzoči že od samega začetka, saj jih Nova zaveza pogosto omenja. Za razjasnitev te zgodovine je papež Frančišek ustanovil komisijo, ki naj bi raziskala vlogo diakonov v zgodnji Cerkvi, pri čemer naj bi se posebej posvetila vlogi diakonis.
Najbolj znano omembo diakonov v Novi zavezi najdemo v Apostolskih delih: “Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: ‘Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo!'” (Apd 6,2-3).
Od vsega začetka je bilo znano, da diakoni služijo in pomagajo duhovnikom in škofom pri njihovi zakramentalni službi.
Praktično gledano lahko diakoni opravljajo številne dejavnosti, ki jih sicer izvajajo duhovniki. Diakoni lahko krščujejo, pridigajo pri maši, vodijo katoliško poroko in celo vodijo župnijo (z dovoljenjem krajevnega škofa). Diakoni lahko vodijo tudi obhajilne obrede, ki so precej podobni sveti maši.
Diakoni pa ne morejo posvetiti hostij ali podeljevati odveze pri spovedi. Ne morejo podeljevati zakramentov svete birme in bolniškega maziljenja. Preprosto rečeno: diakoni naj bi bili služabniki, ki pomagajo duhovniku (in Cerkvi), kolikor je v njihovi moči.
Vsi duhovniki in škofje so tudi diakoni, saj je diakonat prva od treh stopenj duhovniškega posvečenja. Diakoni, ki pozneje prejmejo mašniško posvečenje, so začasni diakoni in so zavezani celibatu. Moški, ki služijo v stalnem diakonatu, kar pomeni, da praviloma ne prejmejo duhovniškega posvečenja, so ob diakonskem posvečenju lahko poročeni, vendar se ne smejo znova poročiti, če njihov zakonec umre.
Stalni diakonat je v Cerkvi poseben poklic, ki je odvisen od navdiha Svetega Duha. Bog je tisti, ki diakone pokliče v službo v Cerkvi z zakramentom diakonskega posvečenja. Zavedati se moramo, da to ni nekaj, kar bi lahko pridobili z napredovanjem v cerkvenih vrstah, temveč nekaj, kar je dano (in prejeto) po Božji milosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
