Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 5. decembra |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

Vprašanja, na katera bi si morali odgovoriti po ogledu vsakega filma

woman watching movie

Antonio Guillem | Shutterstock

Lucija Čakš - objavljeno 27/10/22

Dober film ali film z dobrim sporočilom? In zakaj je treba še posebej ceniti filme, ki združijo oboje

Umetnost je subjektivna. Vendar obstajajo določene postavke, ki jo naredijo kakovostno in s tem ponavadi všečno. Vsak bo, recimo, priznal, da je Michelangelova Pieta vrhunska umetnost, prav tako Mozartov Rekviem, sploh če ga izvajajo akademsko šolani glasbeniki. Za določene umetnine je skratka objektivno mogoče reči, da so zelo dobre.

To velja tudi za filme – obstajajo postavke, ki ga naredijo objektivno kakovostnega. Čeprav to še ne pomeni nujno, da smo ga z užitkom pogledali.

Kaj film naredi dober

Da je film dober, potrebuje dobro: igro, režijo, scenarij, fotografijo, glasbo, kostume, scenografijo, posebne učinke, montažo in še kaj.

Dobro igra, recimo, igralec, za katerega verjamemo, da resnično čuti, kar doživlja njegov lik. Da izrečene besede zvenijo kot njegove, ne kot nekaj, kar je prebral iz scenarija. Če pri igralcu opazimo, da igra, torej se pretvarja, je to znak slabe igre. Pa tudi, ko se nam zdi, da v vsakem filmu igra isti lik ali če nam nikdar ne pokaže svoje ranljivosti.

Dober scenarij se najhitreje pozna pri dialogih – ali so liki rekli kaj izvirnega, presenetljivega, ali le ponavljajo klišeje oziroma obveščajo gledalca, kaj se dogaja, da si ta morda ne bi česa narobe razlagal?

Razumemo motive za dejanja protagonistov? Vemo, kaj jih žene, kaj je njihov cilj in kaj jim preprečuje, da bi ga dosegli? Če pri filmu ne dobimo odgovora na to vprašanje niti ob koncu, je za to sicer lahko krivo marsikaj, a največkrat gre predvsem za slab scenarij.

Za glasbo, kostume in scenografijo velja, da so najboljši, če jih med ogledom filma sploh ne opazimo. To namreč dokazuje, da uspešno opravljajo svojo nalogo ustvarjanja prepričljivega ambienta, ne da bi po nepotrebnem odvračali pozornost od zgodbe.

Vse našteto seveda ne sme biti dobro samo po sebi, temveč se morajo ti elementi med seboj tudi dopolnjevati. Če v zgodovinski drami v ozadju igra sodobna pesem, je prav, da si kak sodoben element privoščijo tudi pri kostumih. In če gledamo melanholično dramo, pričakujemo, da bo otožno in pusto vse, od osvetlitve in ličil do glasbe.

Skratka, dobro narejeni filmi prepričljivo pripovedujejo zanimive zgodbe, pri katerih se zlahka vživimo v like, razumemo njihove vzgibe in z vsemi čuti čutimo, kot da smo sredi dogajanja.

Kako vedeti, ali film prinaša dobro sporočilo

Na kratko rečeno – težko. Vnaprej se je v to nemogoče prepričati, pa lahko pogledamo še toliko napovednikov in preberemo vse recenzije.

Po ogledu pa se lahko vprašamo: nas je film navdihnil k dobremu? Nas je v čem spremenil, nam dal misliti? Ali še bolj podrobno – je glavni lik naredil veliko neumnost in zanjo ni plačal nobene cene? Ali se je vedel častno, pa kljub temu ni dosegel svojega cilja? So bili liki uspešni brez pravega razloga, recimo le zato, ker so dobro videti ali ker so bogati?

Filmi so lahko uspešni tudi le na enem od obeh področij. Tipičen primer kakovostno narejenega filma s slabim sporočilom je Briljantina (1978) – vrhunska glasba, kostumi, igralci (pokojna Newton-Johnova še bolj kot Travolta), a film nas uči, da se mora dekle povsem odreči svojim načelom, če želi dobiti fanta.

Potem so filmi z dobrim sporočilom, ki so šibki na produkcijskem področju. Tak je na primer film Varno pred ognjem (2008). Igralci so nekoliko leseni, čutimo, da so dialogi prisiljeni ali vzeti iz priročnika in tudi velik filmski požar ne deluje zares grozeče. A film prinaša čudovito sporočilo, da se je treba za uspešen zakon truditi, predvsem pa vanj povabiti Jezusa.

In potem so tu filmi, ki so izvrstno narejeni in tudi prinašajo dobro sporočilo. Taki filmi se zapišejo v naše srce in o njih razmišljamo še leta. Sploh ni nujno, da je produkcija krščanska – včasih povsem posvetni filmi usmerjajo k Bogu, skoraj ponesreči.

Tak film je Do zadnjega diha (2017), resnična zgodba Roberta Cavendisha, ki je zaradi bolezni paraliziran do vratu živel polno življenje, zato je film bogato pričevanje o vrednosti vsakega življenja.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
film
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.