Sestra uršulinka Andreja Godnič si na začetku svoje redovniške poti pred 32 leti ni predstavljala, da bo nekoč njeno delo potekalo sredi najbolj ubogih. “Spraševala sem se, zakaj sem sploh šla študirat turizem, če me Bog pošilja tja med same ženske v samostan. In zakaj moram kar naprej premikati pohištvo v svoji sobi. Zdaj, pri 51, ko sem kar naprej na letalu, razumem, zakaj mi je dal za misijonsko potrditev poklica misel iz 1 Kor 9,24.”
Prepričana je, da je Bog prav vsakomur od nas dal t. i. izvorno kodo, ki jo razume samo On. “Tako te je sprogramiral, ker te potrebuje. Kje, nihče ne ve. Tudi jaz ne vem, kje bom končala. Razumeti moraš sebe, zakaj si tako ustvarjen – veseli se, beri, poslušaj, koplji, poskušaj se razumeti,” nas spodbuja, naj delamo na sebi.
S sestro Andrejo smo se pogovarjali že pred slabima dvema letoma, ko je za Aleteio spregovorila o grozljivi situaciji v Venezueli, kamor so jo kot misijonarko poslali pred štirimi leti, potem ko je prej 12 let delovala v Peruju. Tudi tokrat ne skriva solz, ki jo prevzamejo ob stiskah, ki jim je priča vsak dan, hkrati pa v vsaki situaciji spoznava, da je Bog velik in bo poskrbel za svoje otroke.
Biti nitke Božjega
Kaj se dogaja v Venezueli oz. kaj vam je najbolj grozno?
Vlada občutek brezizhodnosti, občutek, da ne moreš nič narediti, da so povsod krivice, zlorabe, blokade. Občutek, da ni konca temu tunelu, in ne veš, kje se bo kaj dalo, kje bo prišlo do sprememb. Prežema me konkretna bolečina, ker je vsak dan toliko zgodb otrok, žena, družin, ki morajo preživeti na tako rekoč nemogoč način.
Po drugi strani pa je prisotno tudi čudenje, da je kljub grozni situaciji toliko nekega veselja, čudežev, odpornosti, da smo skupaj, da znamo vsak dan poiskati majhne situacije, ki se jih lahko veselimo in se delamo, da je vse normalno.
Smo recimo doma pri fantku Louisu, ki je ostal brez staršev. Mama je umrla za rakom, ati pa je šel v službo z motorjem in so ga ponesreči ubili, ko se je pripeljal v navzkrižni ogenj dveh kvartelov. Louis živi s staro mamo in skrbi še za tri mlajše bratce. Družina je lačna, prinesli smo jim hrano in zvezke. Sedimo v edinem prostoru, kjer hkrati živijo, spijo, kjer delajo domače naloge, kuhajo … Izven tega prostora je že ulica, ki je nevarna. Če se igraš na ulici, te bodo dobile bande, ki iščejo otroke od petih let naprej, da bi jih vključili v njihove kriminalne posle.
Med obiskom opazim, kako je vse pospravljeno in urejeno. Prežameta me neskončna hvaležnost in veselje, da smemo biti skupaj. Naš obisk je znak Božje navzočnosti za Louisa in njegovo družino, da niso zapuščeni, da bomo zmogli. Srečanje nas okrepi – ne samo njih, ker so dobili hrano za nekaj dni, tudi mene, da se stvari spreminjajo po drobnih medosebnih dogodkih. Jezus se dotika skozi male geste ljubezni. To je Božje kraljestvo – sredi tunela videti sij tiste male vžigalice.
Vidite kakšno rešitev za situacijo v Venezueli?
Težko. Kuba je recimo že 63 let v socializmu. Politično gledano se dogaja ves čas, čeprav v Sloveniji o tem nič ne slišite. Mislim pa, da tu ne gre zgolj za politične zadeve.
Gre za izredno kompleksno situacijo mednarodnega organiziranega kriminala in ropanje bogastva ene države. Na oblasti so ugrabitelji politične oblasti, ki imajo na svoji strani policijo in vojsko, da niti ne govorimo o sodstvu. Zavarovani so s strani mednarodnih organiziranih tolp in drugih vplivnežev iz velikih držav, ki imajo velike koristi od tega, da lahko v miru ropajo in delajo svoje posle z drogo, trgovino z ljudmi, organi, orožjem in tako naprej. Dokler ni mednarodne volje in konsenza, kako bomo pomagali Latinski Ameriki, se demokratična opozicija trudi zaman.
V 70, 80 odstotkih držav na planetu so avtokracije, diktature, anarhije, ker ni pravne države, ki bi zagotovila, da smo pred zakonom vsi enaki, in ker ni zavesti o človekovih pravicah. Imaš občutek, kot da smo v neki surrealistični stvarnosti. Vsi se delamo, da je vse normalno, v resnici pa je prisotna neopisljiva napetost, negotovost, občutek, da nimaš nobene kontrole. To popolnoma spremeni način razmišljanja, čutenja in delovanja. Tega se zavedam po štirih letih Venezuele.
Ko sem pred kratkim prišla v Slovenijo, sem potrebovala nekaj časa. Sploh se nisem zavedala, da sem tako napeta. Šla sem na Sveto Goro in se močno zjokala. Začutiš, da si bil toliko časa pod pritiskom. Ko si tam, se delaš, da je vse normalno. V Peruju v 12 letih nisem nikoli doživela kaj takega.
Kako sredi takega razčlovečenja ostajati človek?
Hodila sem v zapore pomagat sestram matere Terezije. Eno je duhovni del, branje Božje besede, drugo razdeljevanje hrane in prevezovanje ran. Spomnim se, da sem stala sredi zapora, v smradu, vročini in med muhami obvezovala odprte rane in gledala to razčlovečenje. Ko sem stala in se dotikala tistega pekla, se spomnim zapornika, ki me je pogledal in ponovil Božjo besedo, ki sem jo delila z njimi v prvem delu: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Prešinilo me je, kako Božja beseda, Jezus, Sveti Duh pridejo v ta pekel, mraz. Zapornik je še rekel: hvala, ker si mi dala za preživeti.
Razčlovečenje je pri nas povsod: ko se 13-letna punčka prostituira, da bi poskrbela za bratce in sestrice, ko njena stara mama pri 70 letih še dela, ker mora domov prinesti riž. Toda Bog odrešuje tako daleč od tega, kar imamo mi v naših konceptih duhovnosti! Čudež se zgodi tam, kjer ni videti izhoda. Ti ljudje imajo vero, čutijo, da so odvisni od Boga, da je edina šansa Bog. In rečeš: ne bomo dovolili, da bi se nas teptalo, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. Tudi v najhujših situacijah je Bog, mi odsevamo Njegovo podobo.
Neskončno hvaležna sem za svojo izkušnjo Venezuele. V teh izrednih situacijah imam sicer občutek, kot da bi drsala kost na kost, saj me čustveno delajo rahlo, po drugi strani pa se mi zdi, da mi dajejo izredno duhovno bogastvo na poti za Jezusom. Na tem križevem potu doživljam veliko radosti, veliko čudežev, ki jih Bog dela, in to, da smo vsi njegovi misijonarji. Ne bi šla nikamor drugam.
Pomoč Venezueli
Slovenska karitas tamkajšnjim prebivalcem pomaga na dva načina: revnim Venezuelcem z zelenjavno juho in paketi s hrano, ter ljudem slovenskih korenin, ki tam še ostajajo, s finančnimi sredstvi za preživetje. Pomagajo pa tudi z zdravili, še posebej so dragocene donacije podjetja Krka iz Novega mesta.
Finančna sredstva se še vedno zbira. Vsi, ki bi želeli pomagati, lahko to storite z nakazilom:
Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0214 0001 5556 761
Namen: Pomoč Venezueli (sklic za pomoč Slovencem v Venezueli)
Sklic: 00 850
Namen: Otroci Venezuela (sklic za pomoč revnim venezuelskim otrokom in družinam z juho in paketi s hrano)
Sklic: 00 855
Kako konkretno poskrbite, da vas ne preplavita žalost in obup nad situacijo?
Ko si v temi, je vsaka vžigalica lahko luč v tunelu. Ne vidim toliko teme, bolj sem pozorna na vžigalice. In teh lučk, Božjih dotikov je dosti. Je pa res, da se zvečer, ko sem pri Njemu, včasih zjočem in mu rečem, da je preveč.
Jaz sem taka strahopetka, strah me je, nisem navajena trpljenja. Cvilim in bežim proč. Hudo mi je Zanj, ker je na to mesto izbral mene. Namesto da bi izbral kakšne duhovne bojevnice, ki bi mu res pomagale, jaz pa komajda zdržim … Če name kaj naložiš, takoj cvilim in tečem proč. Lojze Grozde, Cvetana Priol, Magdalena Gornik, škof Anton Vovk, to so bili tipi, velikani. Jezus mi da milost, da zdržim malo pod njegovim križem, nimam pa tega, da bi se postila in zadoščevala grehom …
Spomnim se neke gospe, ki nikakor ni mogla umreti. Duhovnik ji je že pred dnevi prinesel maziljenje. V celi hiši ni bilo ene Božje podobe, samo podoba Marije Leonse, ki jo častijo santeristi. Vrtele so se ji beločnice, bila je v agoniji, ni mogla spati, ničesar. Vsi štirje odrasli otroci so bili tam, molili smo, po sobi sem nastavila podobice nadangela Mihaela, p. Pija, usmiljenega Jezusa, blagoslovili smo stanovanje. Ko sem prišla domov, sem se zjokala pred Jezusom. Nič ne moreš narediti, pa vidiš, da boli Jezusa, družino …
Naslednjega dne so me poklicali, da je gospa po mojem odhodu zaspala. Čez nekaj ur je zbrala otroke okrog sebe, jih še enkrat pogledala, se nasmehnila in umrla. Že drugič sem tako jokala zaradi Božje lepote, ljubezni, Njegovega neskončnega usmiljenja in da sem smela biti zraven. Kljub temu, da sem strahopetka, mi Gospod da, da smem biti zraven pri Njegovem čudežu odrešenja. Res je, po eni strani je grozno, po drugi strani pa je čudovito izkušati te globoke Božje dotike.
V vsakdanu vidim številne čudeže. Prišla je na primer soseda in prinesla riž še za ostale. Pred kratkim me je poklicala učiteljica, da je voda poškodovala učilnice, in ena od nekdanjih bogatih učenk je pripeljala točno tisto, kar so potrebovali. Naše bogate učenke so pripeljale čokoladno torto in zraven poln avto stvari. Tako na primer pride tudi paket z zdravili od Slovenske karitas: kolikokrat se mi zgodi, da je ravno na vrhu škatle zdravilo, za katerega so ravno povpraševali. To se dogaja ves čas – dobimo prav tisto, kar potrebujemo. Lahko le slaviš in rečeš: Bog, ti si velik. Božje kraljestvo ni, da je vse fajn, da smo mi idealna družina, da vse laufa, da je mir. Božje kraljestvo je Bog sredi štale, sredi kalvarije. Ker On prevzame in odrešuje.
Vas kdaj, ko slišite vse “jamranje” ljudi v Sloveniji, zamika, da bi jih za nekaj časa poslali v Venezuelo?
Samo predstavljate si lahko, kako je, ko v Venezueli bereš o kakšnih aktualnih novicah v Sloveniji … Me provocira in se vedno sprašujem, kako je mogoče, da v Sloveniji ne vidimo širšega konteksta. Kako je možno, da v tem globalnem, digitalnem svetu gledamo samo drevo, ne vidimo pa gozda. Seveda ko sem tukaj in se zavedam dvojine, slovenske psihologije, naših tisočletnih kvalitet, razumem, da je, ko živiš tukaj, težje ohraniti malo širši kontekst.
S. Andreja je bila pred tedni gostja v oddaji Reflektor. Oglejte si celotno epizodo:
