Nimam besed. Ko sem začela brati sporočilo s strašno vestjo, sem najprej pomislila, da je umrla zaradi raka. Pa še to se mi je v tisti sekundi zdelo čisto nemogoče, saj sem bila še predvčerajšnjim v stiku z njo in je z optimizmom čakala na operacijo, ki naj bi jo imela v sredo. Ni je dočakala. Kakšna neizprosna igra življenja.
Jasmina je bila naša sodelavka od prvega dne, ko smo na delovnem srečanju na Gorenjskem Aleteio Slovenija šele snovali. Za nas je prevajala članke iz španščine in francoščine. Prevajanje za Aleteio je bilo zanjo seveda mala malica. Sicer je namreč prevajala filozofske in teološke knjige, prave prevajalske zalogaje. Toda tudi ko je bila zaradi teh v časovni stiski, je večkrat dejala, da za Aleteio vseeno z veseljem dela, saj so ta besedila “luštna za prevajanje” in so ji v sprostitev. “Za vmes.”
A bila je veliko več kot dobra prevajalka. Uživala je v učenju tujih jezikov in jih tudi kar nekaj znala. Na splošno ji je bila lepa (slovenska) beseda zelo blizu. Pa slovenska pesem – tista ljudska, pristna. Zanimalo jo je slovenstvo v vsej svoji razsežnosti. Imela je tudi sočuten odnos do naše (po)vojne tragedije in je, ko je bilo treba, za resnico zastavila svojo besedo.
V mojih očeh je bila sinonim za estetsko, lepo. Glede glasbe, umetnosti nasploh, besed, olike, odnosov. Nenazadnje, njen prijeten in umirjen značaj je krasila tudi lepa zunanjost. Njen duh se je v mladosti prečiščeval na svojstven način, po veliko ovinkih, a se je iskanje prvih desetletij življenja v zadnjem sklenilo v lepem zakonu in družini ter trdni veri v Gospoda. Lepo je itak samo tisto, kar Ga odseva.
Zdelo se je, da je v življenju našla tisto, kar je iskala. Njena mirnost in nasmešek na obrazu sta bila gotovo odraz mirne duše. Tudi ko jo je letos zadela diagnoza rak in ko ni kazalo dobro, je ostala mirna. V zaupanju, da je v Božjih rokah. Čeprav je priznala, da se je zaradi kemoterapije občasno počutila zelo slabo, je to povedala v takem tonu, kot da to ni nič takega in da je mimo.
Umrla je na Kreti, ki ji je bila ljuba in na katero so jo vezali lepi spomini. Tudi tokrat so se imeli čudovito. Družina si je želela polepšati dneve pred njeno operacijo, niso vedeli, da si lepšajo dneve pred njenim odhodom v večnost. Nerazumljiva so pota Gospodova.
Med nami bo zazevala praznina, ki je še ne dojemamo. Želim si – in to bi si gotovo želela tudi ona –, da jo napolnimo s Kristusovim vstajenjskim upanjem. Da iščemo lepoto in resnico, da bomo nekoč spet vsi skupaj slavili Najvišjega – kot smo ga tolikokrat v njeni družbi že na tem svetu. Bogu hvala za to!
Draga Jasmina, naj te Gospod sprejme v večno veselje, tvoji družini pa nakloni mir in tolažbo!
