Praznik vseh svetih ni le skupni praznik svetnikov, ki jih med letom obhajamo na posamezne dneve, ampak je to praznik vseh tistih, ki se jih med letom ne spominjamo, ki niso bili uradno prišteti med svetnike, pa so svoje življenje odživeli kot svetniki.
To so tisti, ki so sprejeli Božjo ponudbo, se očistili v Jagnjetovi krvi, ki so prisluhnili Božji besedi in Besedo prenesli v življenje, ki niso bili zaprti vase, ampak so to, kar so prejeli, delili naprej …
Današnji praznik usmerja pogled na cilj našega zemeljskega romanja.
Življenje smo prejeli v dar in “nima cilja v sebi”, zato sv. Avguštin vzklika: “K sebi si nas ustvaril, Gospod!”
V vzhodnih Cerkvah je navada, da je upodobitev Novega Jeruzalema prikazana v cerkvi spredaj, tako da ljudje, ki pridejo v svetišče ali se zberejo k bogoslužju, zrejo to podobo pred seboj. Pomemben del te upodobitve so prazni prostori. S tem je lepo povedano, da je v Novem Jeruzalemu prostor za vsakega izmed nas.
V življenju je vsak izmed nas postavljen pred izziv, ali živeti to življenje samo zase ali pa ga živeti v ljubezni, za druge.
Papež Frančišek nam na vprašanje, kdo so svetniki, odgovarja: “Kot prvo, niso se rodili kot svetniki. Bili so ljudje kot mi. Živeli so prav takšno življenje, kot ga živimo mi.”
V čem se torej od nas razlikujejo? Odgovorili so na Božje vabilo, pustili so, da jih je Bog napolnil s svojo bližino, in to so potem širili navzven.
Svetost ni nekaj, kar bi bilo samo za izbrane. Prvi kristjani so se imenovali “sveti”, kar je izražalo njihov poklic postati svet.
Mogoče se bojimo svetosti, ker čutimo, da je med našim življenjem in življenjem, ki so ga živeli svetniki, prevelik prepad.
Kaj nam je skupno s svetniki? Odločitev za Boga in njegove darove. To odločitev je treba živeti vse svoje življenje v ponižnosti in iskrenosti.
Avtor prispevka je mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Najprej je bil objavljen v reviji Magnificat, november 2021.
