Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Ko je umrl moj mož, sem vprašala Boga: “Zakaj si mi to storil?”

Movimento-Femminile-delle-Donne-Cristiane-Fernanda-Antoine-Mekary-Aleteia

Antoine Mekary | ALETEIA

Silvia Lucchetti - objavljeno 02/11/22

Fernanda Di Pasquale iz italijanskega Gibanja krščanskih žena je živela daleč od Cerkve, a nato zahvaljujoč neokatehumenski poti srečala Boga. Malo po tem je njen mož umrl v prometni nesreči: "Vse se je končalo tam na asfaltu"

Eden najbolj ganljivih trenutkov nedavnega duhovnega odmika Gibanja krščanskih žena v Rimu je bil, ko je ena od članic gibanja podelila svoje pričevanje. 70-letna Fernanda Di Pasquale, mati in babica, je povedala svojo zgodbo o ljubezni in dobroti.

“Ime mi je Fernanda in sem že dolga leta vdova, imam dva otroka, eden je že v nebesih, in sem tudi babica. Tu sem, da z vami podelim, kako in kdaj sem srečala Gospoda.”

Zgodba Fernande in Massima

Njen glas se je od ganjenosti večkrat zlomil, a to ni bila sentimentalnost, ampak pristna, sveta ganjenost, ko je pripovedovala, kako jo je Bog podpiral v hudi preizkušnji – ob nenadni moževi smrti. Poročena sta bila 13 let, imela sta dva majhna otroka: desetletnega Antonia in štiriletno Marianno. Ona je prihajala z juga Italije, on pa je bil iz Rima. Spoznala sta se na vlaku.

“Nikoli ne bi verjela, da bo kaj iz tega. Ta fant me je na vlaku ves čas gledal. Niti besede ni spregovoril. Jaz se sploh nisem zmenila zanj. Ko sva izstopila, me je prosil za telefonsko številko. Dala sem mu službeno. Bila sem nejeverna, mislila sem, da ne bo poklical. A vendar me je poklical.”

Po treh letih zaroke je sledila poroka

Po treh letih zaroke sta se Massimo in Fernanda poročila. Nista prihajala iz vernih družin, Fernandin oče je bil zaveden komunist in ateist in tudi ona se je tako opredeljevala.

“(…) rodila sem se v zelo revni družini, v kateri je bila vsaka stvar izborjena, tudi če sem si morala kupiti samo en zvezek (…). Da sem si lahko plačala študij, sem morala delati, pa ne zato, ker mi starši ne bi hoteli plačati študija, ampak ker niso imeli denarja.”

WEDDING

Družina se je iz Rima preselila v Aprilio

Po poroki sta se Fernanda in njen mož ustalila v Rimu. Čez 11 let sta se zaradi službenih in ekonomskih razlogov preselila južneje, v mesto Aprilia. Ta sprememba je bila težka, a je nad njo bdela Božja previdnost.

“Bog je preusmeril našo pot in nas popeljal v Aprilio. Nikogar nismo poznali, ni bilo preprosto (…). Kmalu zatem, ko smo prišli, sem se odpravila v župnišče, da bi sina vpisala k verouku za pripravo na sveto obhajilo.”

Fernanda: Bog me ni zanimal

Fernanda je vstopila v cerkev in se usedla v zadnjo klop. Duhovnik je bil pri koncu s pridigo.

“Bog me je povabil neko nedeljo zjutraj v Cerkev Marije Matere Cerkve v Aprilii (…) Bila sem daleč od Cerkve, duhovniki me niso zanimali, ni me zanimal Bog in usedla sem se zadaj ter čakala, da duhovnik konča pridigo. Razmišljala sem: ‘Joj, kako je razvlečena ta pridiga.'”

Pet besed, ki so spremenile njeno življenje

V nekem trenutku pa je neka gospa stopila za ambon in pritegnila Fernandino pozornost. Izgovorila je pet besed, ki jih ne bo nikoli pozabila in ki so pripeljale do tega, da je izkusila Kristusa v svojem življenju.

Ženska je začela govoriti o svojih izkušnjah. Povedala je: “Prihajam iz Rima, imam pet otrok in stopila sem na pot vere.” Jaz pa sem si mislila: “Tale ženska je tu, ali ji ni treba pripravljati kosila za pet otrok?” Ženska je dodala: “Začela sem pot vere in moje življenje se je spremenilo.” Tistih nekaj besed: “Moje življenje se je spremenilo,” je odzvanjalo v meni. Teh nekaj besed, ki so prinesle preobrat v moji eksistenci.”

Massimo in Fernanda sta začela pot odkrivanja vere, a malo za tem je on umrl

Tako sta Fernanda in njen mož začela poslušati kateheze gibanja neokatehumenov.

“Po koncu katehez sva stopila na pot vere in zagotavljam vam, da se je moje življenje spremenilo. Vse me je prevzelo: evharistija, petje, bratje, ki si jih nisem sama izbrala, a so bili tam. Bila sem zelo aktivna in zelo zadovoljna.”

Bogu sem rekla: “Zakaj si mi to storil?”

Fernanda je naredila premor, kot bi morala zbrati moč, da lahko nadaljuje svojo pripoved.

“Preizkušnja nas je čakala za vogalom … Zdaj je 32 let, odkar je moj mož umrl, in to me še vedno spravlja v stisko. Zjutraj je odšel na delo, vendar se je zgodila prometna nesreča s smrtnim izidom. In takrat se je na asfaltu vse končalo – vse sanje, vsi načrti. Kupila sva hišo, on je delal dvoizmensko, da bi lahko pokrival velike stroške, ki smo jih imeli. Jaz sem skrbela za otroka, za družino. To je bilo hudo trpljenje, kot če naenkrat ostaneš brez vsega. Ostaneš razgaljena. V tistem trenutku sem spregovorila z Bogom: ‘Bila sem daleč od Cerkve, poklical si me in sem se odzvala, poslušala sem tvojo Besedo … Zakaj si mi to storil?'”

“Gospod ni dopustil, da bi se izgubila”

V trpljenju in obupu je Fernanda izkusila Gospodovo navzočnost.

“Videla sem, da je bil Gospod prisoten prav v tistem trpljenju, ni me pustil v temi (…). Prišli so panični napadi, imela sem ogromne dolgove … Kljub temu mi je Gospod stal ob strani z edinstveno nežnostjo, usmiljenjem in prijateljstvom. Ni dopustil, da bi se izgubila, zaščitil je moje žensko dostojanstvo.”

Milost, da ne preklinjamo svoje zgodbe

V žalovanju in negotovosti je Fernanda vedela, da ni sama. Njeni bratje iz skupnosti so molili zanjo. Njen največji strah je bil, da bi izgubila svoje otroke. Tesnoba jo je ohromila, vendar je izkusila to, kar je zapisal sveti Pavel: “Močan sem tedaj, ko sem slaboten.”

“Najtežja stvar je bilo soočenje z mojimi šibkostmi, vendar mi je Gospod dal spoznati Devico Marijo, ki sem se ji izročila. Padla sem v brezno – mislila sem, da bom izgubila hišo, svoje otroke, ki so bili zame največja skrb. Kolikokrat sem imela panične napade, a Gospod je bil z mano potrpežljiv. Podpiral me je. Za eno stvar se zahvaljujem Gospodu: Padla sem v tesnobo, v paniko, v žalost, a nikoli v odpor. Bog mi je dal milost, da sem sprejela svojo zgodbo. Vsega, kar sem uspela storiti, ne bi zmogla sama. Danes čutim, da se želim zahvaliti Gospodu, saj sem naslonjena nanj zmogla. Vedno, ko ti tvoja zgodba ni všeč in ko trpiš, poslušaj Gospoda, ki ti pravi: ‘Bodi pogumen. S tabo sem.'”

“Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.”

(2 Kor 12,9-10)

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.

Tags:
preizkušnjepričevanjespreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.