Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Zanjo
separateurCreated with Sketch.

“Zelo lep občutek je bil, ko sem ugotovila, da se da pri osebah z demenco nekaj spremeniti”

Masa Planinc

Fotografija je last Maše Planinc.

Katarina Berden - objavljeno 03/11/22

Ženska ženski – razvijalka in oblikovalka Maša Planinc

Maša Planinc je svojo študijsko pot začela na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer je sodelovala v veliko zanimivih projektih, na primer pri razvoju aplikacije za patronažne sestre. Ker je ugotovila, da bi se rada pri svojem delu osredotočila na pomoč posameznikom, se je odločila za dva magistrska študija. V Ljubljani je študirala grafične in interaktivne komunikacije, v Londonu pa oblikovanje uporabniške izkušnje.

V času študija je sodelovala pri izgradnji centra za demenco Makov svet, ki je nastal v sklopu Centra starejših Gornji Grad. Ustvarila je tudi spletno stran zavoda Aktivna starost, na kateri so zbrane pomembne informacije za starostnike in njihove svojce.

Poleg tega rada potuje, rada ima nove dogodivščine in rada ustvarja.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Tako jutro se zgodi, ko sem naspana, zunaj je lepo vreme in vem, da me v dnevu čaka nekaj lepega, morda potovanje, ali če imam v načrtu nekaj zabavnega, temu pa sledi dober zajtrk.

2. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj sem hvaležna, da mi je bil omogočen študij v tujini, da sem doživela vse to, kar je bilo nekaj povsem posebnega in novega. Spoznala sem krasne ljudi, s katerimi sem še danes povezana, odlične mentorje, odprlo mi je obzorje.

Naučila sem se, da obstaja veliko več ljudi, načinov življenja, kot sem si predstavljala, veliko več je možnosti, kaj lahko počnem. Tudi to, da lahko najdem kreativnost v čisto vsaki stvari, ki jo počnem. Nisem vedela, da sem tako ustvarjalna. Spoznala sem veliko ljudi, ki so željni pomagati ljudem na različne načine in pri tem uporabijo dizajn, tu govorim predvsem o študiju oblikovanja uporabniške izkušnje.

Izboljšamo lahko namreč povsem vsakdanje stvari in prostore, na katere morda sploh ne pomislimo. Naučila sem se, da oblikovanje ni povezano le z računalnikom, ampak je veliko bolj razsežno, zanimivo in uporabno za ljudi.

SUNSET WOMAN
Preberite še:Sem ustvarjalna?

3. Sodelovali ste pri projektu izgradnje centra za demenco Makov svet. Kako se je bilo vživeti v življenje oseb z demenco, s kakšnimi izzivi ste se soočali pri svojem delu?
Ko sem začela sodelovati pri tem projektu, sem najprej prebrala ogromno literature. Ugotovila sem, da se to lahko zgodi že zgodaj, tudi ljudem, ki so še vedno aktivni, demenca povzroči, da se čez možgane prikrade nekakšna megla, ljudje so ves čas na meji. Na neki točki se vsega spomnijo, potem pa pride trenutek, ko ne vedo ničesar.

Za svojce je to zelo težko, tvoj oče ali mama ne ve niti, kako ti je ime, čustveno te zelo utrudi. Dodaten problem je tudi to, da se lahko popolnoma spremeni njihova osebnost. Brala sem, da veliko domov za ostarele po svetu temelji predvsem na logiki, da ljudi z demenco pomiriš z zdravili, pomirjevali. Moški pogosto postanejo agresivni, ženske se velikokrat zaprejo vase, obsedijo.

Iz prebranega sem si ustvarila neko svojo predstavo o tem. Potem sem si predstavljala, da bi se to zgodilo meni. Misli in intelekt so stvar, na katero ves čas računamo in če to izgubiš, je to nekaj nepredstavljivega.

Veliko strokovnjakov piše o tem, kako opremiti prostor za osebe z demenco, kaj potrebujejo, kaj jih pomirja. Najhuje je, da jih daš v prostor, ki izgleda kot bolnišnica. Osredotočila sem se na čute, na to, kaj bo ljudem pomagalo vsak dan. Zamislila sem si ravno domačnost, prijetnost, toplino, odločila sem se za tople pastelne barve. Kupili smo okvirje, v katere dajo lahko svoje fotografije in tako vsako jutro zagledajo nekaj domačega.

Masa Planinc

Velikokrat se zgodi, da dajo človeka na hitro v dom in čez noč ostane brez vsega, kar je prej poznal. Zato je v vsakem domu je zelo pomemben prostor, hkrati pa tudi ljudje, ki tam delajo. Imela sem priložnost sodelovati z ljudmi, ki se res trudijo, povedali so mi, kaj ljudi pomirja.

Naredili smo senzorično sobo, v kateri je veliko prijetnih predmetov in površin, na primer vrečke s sivko, različne mehke teksture, to ljudi pomirja in hkrati stimulira. Poskušali smo zaobjeti čim več različnih prijetnih čutov. Po tej izkušnji se lažje spoprijemajo z vsakodnevnim stresom.

Razvila sem umetniško postajo, na kateri ustvarjaš na površini s toploto svoje dlani. Osredotočila sem se tudi na vrt, visoke grede, veliko ljudi se je prej ukvarjalo z vrtičkom, tako lahko še naprej počnejo to, česar so navajeni.

4. Kaj vas je pri tem projektu najbolj navdihnilo?
Ko sem razvijala vse to, sem šla v dom in delala z ljudmi z demenco. Ko smo skupaj ustvarjali, sem opazila, da so bili veliko bolj nasmejani, bil je zelo lep občutek, ko sem ugotovila, da se da pri osebah z demenco nekaj spremeniti.

5. Kako lahko po vašem mnenju ostali pripomoremo k lepšemu življenju starejših v naši družbi?
Zanje je najpomembnejša njihova družina. V začetni fazi je zelo pomembno, da te osebe niso same. Posamezniki lahko pomagajo s prostovoljno dejavnostjo, domovi velikokrat potrebujejo ljudi, ki bi izvajali različne umetniške ali druge dejavnosti in delavnice, saj osebje poleg zahtevne nege dostikrat ne zmore poskrbeti tudi za to.

Ljudje potrebujejo pomoč tudi na ta način. Starejši so velikokrat veseli tovrstnih dejavnosti, pomaga že to, da prideš tja z neko pozitivno energijo, ki si jo pripravljen deliti z drugimi.

Svojcem bi svetovala predvsem to, da naj jim ne bo nikoli težko prositi za pomoč. Nisi slabša oseba, če priznaš, da potrebuješ pomoč. Demenca je težka bolezen, s katero se je težko spopasti, vendar se je dobro poskušati povezati z osebo, v katero se je “spremenil” tvoj starš ali stari starš.

Dobro je, če jim omogočimo tisto, kar jim je domače. Če je tvoja mama rada kuhala marmelado, poskušaj z njo pripraviti marmelado. Morda bo šlo počasneje, potrebovala bo več pomoči, vendar bo to nekaj, kar ji je blizu, kar jo pomirja.

6. Ob oblikovanju spletne strani zavoda Aktivna starost ste veliko razmišljali, se pogovarjali s starejšimi in njihovimi svojci. Kaj glede na vaše izkušnje starejši in njihovi bližnji najbolj potrebujejo?
Ko sem govorila z ljudmi, nikoli niso vedeli, kam se obrniti, če potrebujejo informacije. Moje upanje je, da bi ta portal postal točka, na kateri bi posameznik lahko našel čim več informacij, ki jih potrebuje. To velja tako za starejše kot za svojce.

Osredotočili smo se na informacije o negi, saj se ti lahko kar naenkrat zgodi, da moraš skrbeti za bližnjega, znanja o tem pa nimaš. V Sloveniji je veliko znanja, ki ni bilo nikjer zapisano, vse to smo hoteli združiti na tem neprofitnem portalu, kjer lahko strokovnjaki svetujejo, ljudje pa na enostaven način izvedo, kar jih zanima.

7. Imate izkušnje s študijem in delom v tujini. Kaj vas je v tujini v najbolj presenetilo? Je morda kaj, kar zaradi te izkušnje v tujini bolj cenite zdaj, ko ste v domovini?
Presenetilo me je, da je bil ta študij dejansko usmerjen na pomoč in sodelovanje s človekom. Nič ni bilo samo sebi namen, veliko je bilo inovativnosti, ustvarjalnosti. Veliko je bilo raznolikosti, ki je v Sloveniji ni toliko. Srečevala sem se z različnimi kulturami, religijami, sodelovala sem lahko z vsemi, vsak je prinesel nekaj novega. V Sloveniji nismo tako raznoliki, pa velikokrat težko sodelujemo, se poslušamo in spoštujemo.

Kar se tiče življenja v Londonu, je vse na voljo, hkrati pa je veliko osamljenosti. Tukaj cenim družino, ki mi je zares blizu, zelo cenim naravo, ki je v Londonu ni toliko, cenim slovensko domačnost, našo hrano, ki je dobra in kakovostna. Ugotovila sem, da imamo precej urejeno zdravstvo, šolstvo, mi pa se vseeno velikokrat pritožujemo.

Mislim, da moramo bolj ceniti svojo naravo, hrano in življenjski standard. Slovenija je krasna država in to so mi potrdili tudi prijatelji drugih narodnosti, ki so me obiskali.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da me vedno čaka nova pustolovščina, veliko je stvari, ki jih še nisem odkrila. Tudi če se mi zgodi kaj slabega, me bo naslednja dogodivščina nečesa naučila, spremenila moj pogled na trenutno situacijo.

Masa Planinc

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Pridem domov, pojem dobro večerjo, se oblečem v svežo pižamo in uležem v posteljo s svežo posteljnino. Sprosti me tudi pogovor ali ogled dobrega filma s svojim fantom.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Kot ženska imam možnost kreativnega izražanja, to mi je pomembno, ker sem čustvena in kreativna oseba. Všeč mi je vez med ženskami, ker se spodbujamo, spoštujemo, si pomagamo.

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.