Najsplošnejša opredelitev za “svetnika” v Katoliški cerkvi je oseba, ki je umrla in je zdaj v nebesih. Izraz svetnik izhaja iz latinske besede sanctus, ki pomeni “sveti”, in se nanaša na vse vernike, ki si prizadevajo za življenje v svetosti. Dejansko lahko vstopimo v nebesa le, če postanemo svetniki.
Za katoličane je to mogoče doseči na različne načine, vse pa je odvisno od zadnjih trenutkov našega življenja na zemlji. Lahko sprejmemo Božjo ljubezen in se pustimo pritegniti njegovi svetlobi ali pa Njegovo ljubezen zavrnemo ter izberemo večnost osamljenosti in obupa.
V teh zadnjih trenutkih življenja lahko sprejmemo Božjo ljubezen, vendar po smrti še vedno potrebujemo “očiščenje”. To očiščenje dosežemo v t. i. vicah, ki so zadnje stanje priprave pred vstopom skozi nebeška vrata.
Če v svojem zemeljskem življenju nismo bili popolni svetniki, vendar smo se vseeno odločili, da bomo v svojih zadnjih trenutkih sledili Bogu, se lahko očistimo v “nebeški umivalnici”, kot je ta prostor poimenoval C. S. Lewis.
To je dobra novica za vse nas, pa tudi za naše pokojne sorodnike. Ne vemo natančno, kaj se je našim sorodnikom v zadnjih sekundah življenja pletlo po glavi, ne vemo, ali so ali niso Bogu izrazili iskreno kesanje za vse svoje grehe.
Lahko pa upamo in molimo za svoje pokojne sorodnike, da so dosegli očiščevalni “ogenj” vic in se pripravljajo na to, da bodo v nebesih postali svetniki.
Morda so celo že v nebesih in nas ljubeče gledajo navzdol ter nas spodbujajo k sprejemanju pravilnih odločitev, da se jim bomo lahko znova pridružili v večnem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
