V 17. stoletju se je žalujoče dekle obrnilo na benediktinskega opata Millána de Mirando v samostanu Naše Gospe iz Montserrata. Opata je prosila, naj za njenega pokojnega očeta daruje tri svete maše.
Trpeča duša v vicah
Mlado dekle je bilo povsem prepričano, da bodo te maše pospešile očetovo pot v nebesa in ga osvobodile bolečin v vicah. Opat, ki ga je ganila dekličina otroška vera, je naslednji dan daroval prvo sveto mašo po željenem namenu.
Med mašo je deklica klečala in ko je dvignila pogled, je zagledala očeta v bližini oltarja, kjer je duhovnik obhajal mašno daritev. Očeta je opisala kot “osebo, obdano s strašljivimi plameni”, ki kleči na spodnji oltarni stopnici.
Duhovnik je bil opozorjen na ta čudežni pojav in je deklici naročil, naj na mesto, kjer je klečal njen oče, položi kos tkanine. Tkanina je nemudoma zagorela, čemur so bili priča vsi navzoči, čeprav duhovnik otrokovega očeta ni videl. To je pomenilo, da je bil dekličin oče očiščen v plamenih vic.
Sledila je druga maša za pokoj očetove duše in deklica je znova videla svojega očeta. Tokrat je stal na stopnici poleg diakona in bil “odet v živobarvno oblačilo”. Na tej stopnji je bil njen oče še vedno v vicah, vendar se ga plameni niso več dotikali.
Pri tretji maši je deklica še zadnjič videla očeta. Med evharističnim slavjem je bil “oblečen v snežno belo oblačilo”, nato pa se je ob koncu maše zgodilo nekaj nenavadnega. Deklica je vzkliknila: “Tam je moj oče, ki odhaja in se dviga v nebo!” Ni ji bilo več treba skrbeti za očetovo dušo, saj je z gotovostjo vedela, da je dosegel nebeška vrata.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
