Katarina Povšič je specialna in rehabilitacijska pedagoginja. Po končanem študiju se je zaposlila v vrtcu, kjer nudi dodatno strokovno pomoč, poleg tega pa je vključena v Zavod To sem jaz.
Tam vodi skupine za razvijanje socialnih veščin otrok z avtizmom, ki se nahajajo v predšolskem obdobju ali v prvi triadi osnovne šole. Otrokom s posebnimi potrebami, ki se šolajo na domu, nudi dodatno strokovno pomoč.
Poleg tega, da opravlja ta čudovit poklic in poslanstvo, je doživela že marsikaj zanimivega. Pred nekaj leti se je v sklopu projekta POTA odpravila v misijon na Madagaskar, kjer je skupina mladih organizirala oratorije za tamkajšnje otroke.
S takrat še fantom, ki je zdaj že njen mož, je prehodila del Camina. Kot pravi sama, je bila to zelo posebna izkušnja, želi si, da bi nekoč prehodila celotno pot. Ko potrebuje “odklop” od vsakdanjih obveznosti, izdeluje makrame izdelke, ki jih tudi prodaja v svoji spletni trgovinici.
Njeno poslanstvo je delo z otroki s posebnimi potrebami
Katarina v Zavodu To sem jaz vodi skupine za otroke z avtizmom. V skupine je običajno vključenih od tri do pet otrok, namenjene pa so temu, da se otroci s posebnimi potrebami naučijo osnovnih veščin: kako vstopati v interakcijo, se vključiti v igro in na kakšen način lahko komunicirajo z drugimi otroki.
“To so veščine, ki se jih ostali otroci naučijo spontano v vsakdanjem življenju, pri otrocih z avtizmom pa slednje ni samoumevno in potrebujejo več spodbud, izkušenj in konkretnih navodil, česar jih učimo prav prek igre.”
Ti otroci s sodelovanjem v skupinah dobijo pozitivno izkušnjo, da je lepo in dobro biti v stiku z drugimi, opremijo jih z znanjem in veščinami, da imajo pri interakciji čim manj težav. Kot pravi Katarina, se velikokrat počutijo nerazumljene in neslišane. Takšni otroci potrebujejo varen prostor in čutečega odraslega, ki bo začutil njihove potrebe, stiske.
Ker so v predšolskem obdobju otroški možgani zelo dovzetni za nova znanja in informacije, so lahko z učinkovitim delom nekatere spremembe hitro opazne. Katarina otrokom pomaga pri odpravljanju motenj pozornosti, motoričnih težav, govorno-jezikovnih primanjkljajev, socialno-čustvenih primanjkljajev.
Ob otrocih se uči tudi sama
Katarina je potrdila mojo domnevo, da se ob delu z otroki veliko nauči tudi sama.
“Veliko se naučim o sebi, o življenju nasploh, predvsem pa uživati v sedanjem trenutku. Zdi se mi da se velikokrat ukvarjamo s tem, kaj je bilo, kaj bi lahko drugače naredili ali rekli, ali pa s tem, kaj bo v prihodnosti, se obremenjujemo, kako bo, kako bomo zmogli … Namesto da bi uživali ta trenutek, ker je to vse, kar imamo. Otroci pa to znajo, ne ukvarjajo se s tem, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri, ampak so v trenutku, so sproščeni, polni življenja. In tudi jaz si želim, da bi znala vsak dan najti več takih trenutkov.”
Dodaja, da ji velikokrat nastavijo ogledalo, zaradi česar lahko pri sebi opazi določene stvari in jih poskuša spremeniti, biti še bolj v stiku s seboj, še bolj pristna in iskrena. “Če si pristen, si lahko bolj v stiku z otroki, in oni to začutijo. Težko jim damo tisto, kar potrebujejo, če nismo pristni.”
Poleg tega pa se ob vsakem otroku uči tudi na strokovnem področju. Kot pravi, ji vsak dan prinese nekaj novega, z vsakim otrokom na novo odkriva, kako bi mu lahko pomagala. V času študija je sicer dobila dobro podlago, vendar ugotavlja, da se je pravo učenje začelo šele zdaj, ko opravlja poklic.
Katarina doda, da je to poklic, ki ji vzame kar veliko energije, vendar tega pogosto ne opazi, ker uživa v tem, kar počne. Uči se tudi, da bi v službi “pustila” to, kar se je zgodilo, saj velikokrat še doma razmišlja, kako bi lahko še bolj prilagodila svoje delo, kaj bi lahko še spremenila …
Kot pa pravi, jo otroci dostikrat napolnijo z energijo, veliko dobi nazaj in ravno zaradi takih trenutkov čuti, da je tam, kjer si želi biti. “Ti otroci so tako srčni, iskreni in pristni. Ko se zasmejijo, veš, da si jih resnično nasmejal.”
Kdo je Katarina, ko ni na delovnem mestu?
Ko potrebuje čas zase in mora “napolniti svoje baterije”, gre rada na kavo s prijateljico, na sprehod v naravo, prebere dobro knjigo. Izdeluje tudi makrame izdelke in jih prodaja v svoji spletni trgovini. Kot pravi, jo to zelo sprošča in je bolj “za dušo”.
Pred leti se je s skupino POTA odpravila na Madagaskar, kjer so organizirali oratorije za tamkajšnje otroke v misijonih. Česa pa se je naučila na Madagaskarju?
“Ta izkušnja ima še danes močan vpliv name. Naučila me je, da se ne obremenjujem z nepomembnimi stvarmi. Tam živijo v skromnosti in vidiš, kako malo je treba, da si srečen in zadovoljen, tu pa dostikrat hrepenimo po nepomembnih stvareh, hkrati pa pozabimo na tisto, kar največ šteje. Ves čas hitimo, se sprašujemo, kaj še moramo doseči, da bomo dovolj dobri. Za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, bi morali biti bolj hvaležni. Na to se večkrat spomnim.”
Katarina potegne vzporednico med izkušnjo z Madagaskarja in otroki, s katerimi dela sedaj. “Tako tisti otroci tam kot ti tukaj nas učijo, da je vse veliko bolj preprosto, kot odrasli velikokrat mislimo, se zapletemo v neke nepomembne skrbi. Življenje je zares lepo.”
