S sestro se pogosto šaliva, da druga drugi vzgajava otroke. Imam hčerki, ki sta nori na konje, radi jahata, delata na konjski farmi nedaleč stran od našega doma in sta že od nekdaj navdušeni nad živalmi – kar je zelo podobno moji sestri, ki je v otroštvu imela konja in je poskušala rešiti vsako živo bitje, ki ga je našla.
Ona pa ima hčerko, ki je plesalka in igralka – in to sem bila jaz. Svoje brate in sestre sem vedno silila, da so gledali moje nenačrtovane pevske nastope, prostovoljno sem prebirala dramske pesmi pred celotno šolo in nazadnje sem se v zgodnjih dvajsetih letih nekaj let profesionalno ukvarjala z glasbenim gledališčem.
Saj obe razumeva ironijo, vendar je to lahko zahteven vzgojni nauk: strasti in sanje naših otrok pogosto niso enake našim. Kot starši se moramo naučiti, kako otrokom pomagati pri iskanju in usmerjanju njihovih zanimanj in talentov, tudi če jih z njimi ne delimo.
To je za številne matere in očete velik izziv. Morda si tega ne priznajo, vendar mnogi želijo prek svojih otrok uresničiti svoje sanje. In priznajmo si, da je zelo lepo, kadar se to resnično zgodi. Če ste bili na fakulteti v plavalni ekipi in ste sanjali o olimpijskih igrah, zdaj pa vaš sin ali hči dokazujeta, da sta resnično nadarjena plavalca, vam to gotovo prinaša neskončno veselje.
Kaj pa, če ima vaš otrok talent ali strast do nečesa, kar vas niti najmanj ne zanima?
Pred kratkim je moja prijateljica povedala, kako ji to predstavlja velikanski izziv. Eden od njenih sinov naravnost obožuje računalnike, računalniške igre in vse, kar je povezano s tehnologijo. Seveda je veliko fantov navdušenih nad računalniškimi igrami, vendar se zdi, da njegovo zanimanje sega veliko dlje od tega.
Je izredno pameten in razgledan otrok, ki ima resničen dar in ljubezen do vsega, kar je povezano s tehnologijo. Po drugi strani pa njegove mame ne zanima nič, kar je povezano z računalniki, in ima težave s tem, kako naj mu pomaga pri tem posebnem zanimanju in ga obenem spodbuja k uravnoteženemu življenju.
To je starševski izziv, ki se pri mnogih od nas pojavlja v različnih oblikah. Morda nikoli niste bili pristaš ekipnih športov in je navijanje na tribunah zadnja stvar, ki bi si jo želeli početi, vaš otrok pa obožuje nogomet ali košarko in je za to nadarjen. Ali pa ste morda akademik z visoko izobrazbo, vaš otrok pa ima učne težave in se sprašujete, ali bo sploh kdaj diplomiral.
Ne glede na razmere se vsak od nas kot oče ali mati sooča z resnico: naši otroci niso mi. So edinstveni posamezniki s svojimi darovi, nadarjenostjo in zanimanji. Njihov namen in poslanstvo, ki sta jima dana od Boga, nista enaka našemu.
Naša naloga v vlogi staršev ni, da posredno živimo prek njih, ampak da jim zagotovimo ljubezen, spodbudo in priložnost (kjer je to mogoče), da odkrijejo, kdo so oni sami in s kakšnim namenom jih je Bog poklical na ta svet. Ko to storimo in če lahko obvladujemo svoje načrte, smo pogosto deležni neverjetnih blagoslovov.
Odkrijemo nove delčke samih sebe, ki jih sicer nikoli ne bi poznali. Pridobimo novo razumevanje in spoštovanje do ljudi, predmetov in izkušenj, ki ju prej nismo imeli. Najpomembneje pa je, da spoznavamo svoje otroke – dragocena življenja, ki nam jih je zaupal Bog – in oni postanejo naši učitelji.
In ko naši sinovi in hčere vidijo, da jih brezpogojno podpiramo v polnosti tega, kar so, je to dar, ki ga bodo vedno nosili s seboj. Pravzaprav je to ena najboljših stvari, ki jim jih lahko podarimo kot starši.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
