Ivo Boscarol. V srednji šoli je sanjal, da bo postal fotograf svetovnega kova, deset let je hodil po svetu s fotoaparatom, fotografije razstavljal in za preživetje prodajal medijem. Prva ljubezen in skrita želja pa je bilo letenje. V domači garaži je s prijatelji sestavil zmaja, pa jadralno in ultralahko letalo …
Pred 33 leti je ustanovil podjetje Pipistrel in iz hobija razvil letalsko industrijo s tovarnami na več koncih sveta; v zadnjem desetletju je (med) vodilni(mi) na svetu v izdelovanju letal z električnimi motorji. Marca letos je podjetje prodal Američanom in zanj prejel vrtoglavih več kot 200 milijonov evrov.
Še isti dan se je vpisal kot največji mecen v samostojni Sloveniji: občini Ajdovščina je daroval 25 milijonov evrov, med drugim je visoke vsote daroval tudi domači župniji Šturje in Škofijski gimnaziji Vipava. Ob julijskem požaru na Krasu se je kot blisk razširila njegova napoved, da bo gasilcem podvojil vsoto, ki jim jo bo namenila vlada. Obljubo je tudi izpolnil.
Kakšna je “formula” vašega uspeha?
Najprej je velika sreča, sreča, da sem še tu. Že velikokrat sem gledal, kot rad rečem, “angelčke od blizu”, obvarovali so me, za kar se vsak dan zahvalim. Več kot 800 letal, ki so prišla iz proizvodnje, sem prvi testiral, torej sem zaupal ljudem, ki so jih sestavili. In to je prva in najboljša “formula” za uspeh: ekipa, ki ji zaupam, zaposleni, ki vedo, da jim zaupam.
Letalstvo temelji na zaupanju. V proizvodnji ima lahko vsak zaposleni svojega nadzornika, pa še vedno ne bi zanesljivo vedel, da so vse matice – ali kot bi rekel naš minister – “vse žičke zacvikane”. V podjetju smo kot družina, grajena na tradicionalnih vrednotah: spoštovanje drug drugega, poslušanje, odgovornost, uspešnost – vendar ne na račun drugega.
Ampak to niso vrednote kapitalističnega sistema, kajne?
V Pipistrelu ima tri četrtine zaposlenih višjo plačo od moje. Ker si jo tudi zaslužijo. Vedno sem postavil zaposlene na prvo mesto. Na prste rok bi naštel ljudi, ki so iz Pipistrela odšli, čeprav so vrhunski strokovnjaki in bi v tujini prejeli za svoje delo in znanje desetkraten znesek. Vztrajajo z menoj.
Delamo od 7. do 15. ure, nadure sem prepovedal. Če v osmih urah ne naredijo, kar je treba, niso krivi delavci, ampak menedžment, pomeni, da ne znam organizirati posla. Delovni pogoji morajo biti taki, da radi pridejo v službo. V treh desetletjih nismo niti enkrat zamujali s plačami, niti eno leto nismo ustvarili izgube, vsako leto je bilo boljše od prejšnjega.
Se je vaše življenje od marca, ko ste prodali podjetje, zelo spremenilo?
Ne veliko. Dan ima še vedno 30 ur (nasmeh). Zbujam se ob 4. uri zjutraj – od nekdaj malo spim, rečejo mi prvi podočnjak v deželi – in če sem prej dan začel s pregledom elektronske pošte, kje so težave, kateri kupec ni zadovoljen, kje je, Bog ne daj, kdo “dol cepnil”, tuhtal, kje bom dobil denar za plače, načrtoval dnevno logistiko …, zdaj tega ni več, ni vsakodnevnega pritiska, kaj bo šlo narobe.
Kako torej živi milijonar?
Še vedno vstajam zgodaj, sedaj pogledam borze (nasmeh). Nisem spremenil svojih navad: še vedno grem v pisarno, jest v menzo skupaj z zaposlenimi, še vedno živim v isti, več sto let stari obnovljeni hiši, še vedno se sprehajam po istih ajdovskih gozdnih poteh, še vedno vozim isti, deset let star avto … Ker mi je tako lepo, v svoji koži se dobro počutim, zato upam in želim, da se tudi nikoli ne bo spremenilo. No, tudi letos nisem šel na dopust, kot nisem hodil prej. Imam 45 let delovne dobe, pred seboj pa še trideset let, ker nočem biti na plečih pokojninske blagajne.
Nekaj pa se je spremenilo: prej ste vse vlagali v razvoj, zdaj donirate velikanske zneske. Je to posebno zadovoljstvo?
Veste, nič ni narobe, če obogatiš, narobe je, če bogat umreš. Kar za čas tuzemskega življenja narediš, pusti sled. Raje dajem kot prejemam, najlepši občutek je, ko lahko pomagam. Nepozabne so sijoče oči mladega človeka, ki ima izjemno idejo, nima pa denarja, da bi jo uresničil. Vsak dan dobivam nekaj pisem s predlogi. Večina je takih entuziastov, kot sem bil sam, gredo iz hobija v posel. Kolikokrat sem pol leta in več čakal, da sem dobil posojilo ali sredstva na kakšnem razpisu. Zdaj sem jaz banka, imam nov hobi (nasmeh).
V času, ko se mnogi pritožujejo nad glasnostjo cerkvenega zvonjenja, vi kupite nove bronaste zvonove za župnijo Šturje …
Že dolgo se je v župniji govorilo o tem, da je treba stare železne zvonove zamenjati, ker so s svojim grobim zvokom res moteči. Imamo krasnega župnika, veliko dela z mladimi, organizirajo oratorije in druge dejavnosti, zato potrebuje župnija tudi prostore in pomagal sem, da se Marijin dom čim prej zgradi. Tudi donacija vipavski škofijski gimnaziji se mi zdi modra donacija, naložba v mlade.
Čeprav sem pri mnogih nerazumljen, dobivam vprašanja, če se mi je utrgalo, in tega res ne razumem. Donacija 25 milijonov občini Ajdovščina, ki sva jo s hčerko Tajo podarila kmalu po prodaji, je zame samoumevna, saj Pipistrel se je razvil s pomočjo zaposlenih in tega okolja.
Posredno tudi z denarjem davkoplačevalcev: v sedmih letih smo dobili sedem milijonov evrov subvencij, samo s prvo donacijo občini sem vrnil štirikratno. In to nikakor ni vse. Ljudje smo ogledalca: kar dobiš, to daš, in kar daš, to dobiš.
Letalska podjetniška zgodba se je pri vas odvila kot iz kakšnega ameriškega filma. Je sploh kaj, kar si štejete za neuspeh? Poznate poraz?
Oh, dnevni so. Življenje pa me je naučilo, da se nič ne zgodi slučajno, vse se zgodi z namenom. Morda ne isti dan, morda čez leta človek ugotovi, da se je zgodilo slabo in težko zato, ker te je imel nekdo tam zgoraj neskončno rad. Porazi so zame naložbe, da delam še bolje, da me dvignejo s tal, zbudijo iz zaspanosti.
Nobenega poraza na dolgi rok nisem štel za neuspeh. V vsem, kar se mi je v življenju zgodilo, četudi se mi je takrat sesul svet, sem čez čas našel nekaj dobrega. Vse neuspehe sprejemam. Negotov sem pri stvareh, ki jih ne morem imeti pod kontrolo, te mi dajejo občutek nekakšnega strahu. Recimo huda bolezen, kot je bila pri mami od moje hčere. Nisem ji mogel pomagati. Gre bolj za nemoč kot poraz, a treba je sprejeti in iti korak za korakom naprej.
Evangeljske resnice govorite …
Veren človek sem, hvaležen staršem za versko vzgojo. Imam pa nekaj “problemov” s Cerkvijo kot ustanovo in napakami ljudi, ki jo sestavljamo. Do tega sem kritičen. Vem pa, da imam nekje Nekoga, ki me ima rad, ki me ljubeče spremlja in vodi. (pogleda kvišku) Redko prosim, se pa ves čas zahvaljujem. Ker mi je mnogo dano.
Pa končajva z vrlino, ki jo mnogi omenjajo kot vaš sinonim: poštenjak! Kako ostati pošten v tem skorumpiranem svetu? Slovenci smo vas že devetkrat zapored izbrali za najbolj zaupanja vrednega poslovneža.
(premislek) Največje bogastvo človeka je, če zna ločiti uspeh od pohlepa. Uspeh pogosto zamegli človeku razum in postane pohlepen. Črta pa je tanka in ko jo prekoračiš na stran pohlepa, nisi nikoli več zadovoljen – lahko imaš 200 milijard, pa bi jih imel še deset, lahko imaš deset vikendov, pa bi imel še enajstega.
Če pa ostaneš na strani uspeha, veš, da je denar le sredstvo za življenje, in se brez sramu voziš z 10 let starim avtom, kot se jaz. Če imaš v glavi to razčiščeno, lahko živiš pošteno in zadovoljno življenje. Na to, da me izberejo za zaupanja vrednega, sem ponosen, a me je po svoje kar sram naglas povedati. Ker smo v Sloveniji vrednote v podjetništvu pokopali, car si, če si “lopov”, če si obogatel z goljufijami …
Zakaj je tako, imam sicer svojo teorijo in ne trdim, da je prava. Slovenci nimamo “živečega” junaka, naši junaki so imaginarna bitja: Klepec, kralj Matjaž, Martin Krpan … Težko je biti pošten, če imamo za vzor narodnega junaka tihotapca. Spoštujemo ljudi, ki si s krajo nagrabijo bogastvo. Tistega, ki je delal pošteno in s svojim delom obogatel in to deli s skupnostjo, pa imamo najmanj za neumneža. Tega ne razumem. In ponavljam besede, za katere sem bil pred leti nominiran za Bob leta: Slovenci oprostimo vse, samo uspeha ne.
