“Ker mi je prvi sinek umrl, zdaj čisto drugače gledam na Žiga, ki mi pomeni vse na svetu”

Žiga Pinter je 22-letni fant iz Velenja. Rodil se je v šestem mesecu nosečnosti in tehtal 600 gramov. Šele ko je bil star štiri mesece, je dosegel težo dva kilograma in je lahko zapustil bolnišnico. Mamici so pokazali, kako ravnati z njim, saj je bil tako drobcen. Naučiti se je morala tudi, kako mu dovajati kisik. Do enega leta je namreč potreboval dodatnega.

Pri treh letih so ugotovili, da ima težko obliko cerebralne paralize, in napovedali, da bo vse življenje na invalidskem vozičku.

Danes lahko nekoliko dvigne roke, prestavlja kocko, uživa v mazanju pene za britje, reče mama, ata, ja, ne. Pokaže, če je lačen ali žejen. Če je zadovoljen, pove z nasmeškom, če pa ni, pokaže zobe – zlasti zdravnikom. :) Imel je dve operaciji, zdaj pa ima težave s križem in že osem mesecev leži. Potrebuje terapije, a si jih družina ne more privoščiti, čeprav se starši trudijo tudi z zbiranjem pokrovčkov in starega papirja.

Žiga je (pred težavami s križem) obiskoval šolo s prilagojenim programom – in to z veseljem. Rad se je tudi vozil s šolskim kombijem. V šoli pa mu je bila najbolj všeč glasba – uživa v kitari in narodnozabavni glasbi. Je velik dobrovoljček in od ravnatelja je dobil priznanje za "največjega vriskača" na šoli. "Tam se lepo ukvarjajo z njim," pove mamica Nataša, ki ima za seboj še druge življenjske preizkušnje.

Prvi sinek se je rodil leta 1997, dva dni po rojstvu pa je zaradi dihalne stiske umrl. Tudi ta se je rodil pri šestih mesecih, bil je težak invalid.

Zaradi te izkušnje je mamico skrbelo, da bi se kaj zapletlo tudi pri Žigu. "Zelo me je bilo strah. Že od takrat, ko so mi rekli, da bom tudi tokrat morala imeti carski rez. Rekli so mi, da bodo rešili ali mene ali sina. Jaz pa sem jim rekla, naj me ne budijo, če sin ne bo preživel. Res sem si želela na oni svet. To bi bilo preveč."

Kmalu po rojstvu so spoznali, da Žiga ni tak kot drugi otroci in pri treh letih so ugotovili, da ima težjo obliko cerebralne paralize in da bo na invalidskem vozičku.

"To sem sprejela takoj. Ni pomembno, kakšen je, samo, da je. Sploh zaradi izkušnje s prvim otrokom. Sama sem imela grdo otroštvo, Žiga pa ima vso ljubezen, ki je jaz nisem imela. Mož je sicer potreboval zelo dolgo, a ga je zdaj sprejel. Zdaj sta največja prijatelja!" zadovoljno pripoveduje Nataša.

"Žiga mi daje največjo moč, energijo. Raje sem z njim, kot da bi šla v trgovino ali kamorkoli," z nasmehom pove in doda, da mora biti trdna, saj mora skrbeti tudi za bolnega moža, od nedavnega pa še za taščo. Pa še sosedi kdaj pomaga. "Nič v življenju mi ni težko. Saj se včasih zvečer zjočem, a naslednji dan grem naprej, kot da se ni zgodilo nič."

"Ker mi je prvi sinek umrl, zdaj čisto drugače gledam na Žiga, ki mi pomeni vse na svetu. Žiga me je zelo spremenil. Jaz sem bila v rejniški družini, ki je sicer lepo skrbela za nas, a pogrešala sem mamino ljubezen." Zato se zdaj s še večjo ljubeznijo posveča Žigu.